Avtorji|Festival Fotonični Trenutki|Video program
Aritas-satirA: Aritas Memorias - Večer slovenskega aforizma in epigrama
Aforizme in epigrame iz kataloga Aritas 2001 bosta brala:
Igor Habjan, igralec
Zvone Nagode, igralec
Uvodni nagovor:
Dejan Sluga, direktor Centra za sodobno fotografijo - Photon
Jože Čakš, župan Občine Šmarje pri Jelšah
Ob tej priložnosti si lahko v Photonu ogledate razstavo: Odvodi fotografije /1969-2008/ Stane Jagodič
Razstava bo odprta do 10. januarja 2014.
Kustos razstave: Miha Colner, umetnostni zgodovinar
Avtorji aforizmov in epigramov iz kataloga Aritas 2001:
Antič Ivo, Brumen Niko, Cjuha Mitja, Cimerman Ivan, Cundrič Valentin, Fridauer Milan, Grampovčan Andrej, Ivanovič Irena, Jagodič Stane, Kralj Jure, Kuralt Boris, Kuzma Dušan, Lipnik Marko, Logar Matija, Mastnak Jože, Mirčić Zoran, Motoh Jože, Petan Žarko, Petelin Jože, Pipan Janez, Reščič Dominique, Škorjak Boštjan, Škrubej Zlatko, Volarič Jože, Škrubej Zlatko
Pobudnika prireditve:
Ivo Cimerman, literat
Stane Jagodič, vizualni ustvarjalec
Prijazno vabljeni na prireditev, na kateri bomo z rujnim vincem iz šmarske kleti nazdravili slovenski satiri in humorju.
<< nazaj |
|
@ Galerija Photon. All rights reserved. Site by Andrej
PASJE ŽIVLJENJE 8.2.1997 Čas okrog pusta. Zunaj je sneg. Hladno je. Na pragu mojih vrat črni pomladni cvet. Malo čez 20 let jih ima. Kdo bi si mislil, da bo še kaka mlada punca potrkala na moja vrata. Moje hladno srce se ponovno prebuja. Mlada črna punca prosi za sobo. »Veš, sem na cesti. Ponavljam letnik. Sem v hudi stiski,« pove. Spomnim se na pesem.: «Po mestu se sprehajam, poglede v očeh razdajam. Oči božajo oči, razum v meni nori, tišina v meni kriči. Ona, prikupna madona pa se le smeji in pleše svoj ples. Me zapelje z iskrivimi očmi, da v meni vse kriči, a časa ni in ni besed; kdo si, kaj si, kam greš, kaj počneš. Čas času - naglica zgodba samo pravljica. In že je ni, prodajalko uličnih strasti in moja vprašanja čakajo nov dan.«
V spominu se mi prikaže star film iz študentskih let. Slike moje drage. Oh ti spomini. Ne samo danes, vsak dan čakajo kot ptički na vejah v drevesni krošnji in delajo samomore v deroči reki časa, ki teče proti izlivu. So kot utopljenci, ki ne hlastajo več za zrakom in ne kričijo. Ostal sem sam svoj grobar brez pogrebcev in še poslednjič jim kričim: slava jim, Amen, bili so včeraj, odšli so za zmeraj, brez grobov in spominskih plošč. Ko umrejo spomini se rojevajo nove sanje. So besede na mojem porumenelem papirju.
Moji pogledi kot bliski preletijo njene oči in noge. Nosi hlače, kot moja bivša. Velike temne oči so zamišljene, molčijo in čakajo na moj odgovor. Ko zagledam njene hlače, se moji spomini spet prebudijo. Morda pa je prinesla novo luč upanja in konec pasjega življenja?
Morda ne bom več moral brisal prahu samote po omarah spominov in solze v očeh ne bodo več govorile; bil si čuden že kot otrok, drugi so se smejali, a tebi je šlo samo na jok. Jok in smeh in smeh in jok, kot sonce in dež, dva utripa, ki delita čas?
Morda boš ti moj sladki angel, ki ti bom govoril, da so moje oči danes le razbita ogledala, skozi katera gleda ranjena duša, ovita s spomini in s slikami, ki se pogovarjajo le s tišino?
Morda boš prisluhnila moji pesmi:« Kje si? Slušalka v roki, številke kličejo. Zvoni…klic tišino budi, a tvoj glas molči. Tebe pa ni. Čakava ujeta na pragu pomladi: kot Romeo in Julija, kot Adam in Eva, kot Jin in Yang, kot srcu srcu, bang bang. Pomlad v potokih žubori, ljubezen v očeh cveti. A tebe ni …«
Spoznal sem, da sem še vedno ujetnik preteklosti in da je prav, da se spustim v dolino tišine in poiščem tišino v sebi. Razmišljam, kaj naj storim. Ne morem ji odreči. Privolim, da se vseli v sobico mojega sina, ki je odšel skupaj z mamo drugam. Vso noč nisem mogel zatisniti oči. Buden sem razmišljal do jutra. V glavi so se mi podile misli, da bi jo poljubil na njene plašne oči, da jo pomirim. Vendar moj razum je rekel ne. Morda ji bom povedal ob odhodu in se bo sladko nasmejala in rekla: «Oh ti moški zrelih let …« In odšla bo, kot je že vsaka do sedaj po svojih poteh.
