KRIVIČNA POLITIČNA SODBA napisal Andrej Grampovčan Vrhnika, na veliki četrtek 10. aprila 1941. Popoldan in v petek skoraj ves dan je bilo na Vrhniki brezvladje. Bivša jugoslovanska vojska se je umaknila, žandarji se niso upali nikamor, oblasti ni bilo več. Ljudje so bili zbegani in niso vedeli, kaj bo. Veselili so se konca vojne. Hkrati pa so njihovi občutki bili polni hudih slutenj, kaj jim bo prinesel jutrišnji dan. Prav zaradi teh slabih občutkov, so si preskrbeli moke, sladkorja, masti, olja in drugih dobrin iz natrpanih skladišč v Polakovi tovarni, ki jih je zapustila jugoslovanska vojska. V ljudeh je zavladal nagon po grabežu. Italijanska vojska je prišla na Vrhniko v petek 11.aprila 1941. Najprej so se pojavile okrog Svete Trojice izvidniške patrulje, pozneje pa je prikorakala prva četa pešcev, sledili so biciklisti, motociklisti, tanki in artilerija. Ljudje so dolgi sprevod opazovali nemo in z grenkobo v srcu. Večina vojske je odšlo naprej proti Ljubljani. Pešci so se utrdili pri Sveti Trojici, artilerija v bivši Polakovi tovarni, fašistični oddelki pa v šoli, ki so jo povsem demolirali. Uničeni so bili vsi izdelki otrok, pismeni, risarski in ročna dela. Mnogo knjig je bilo odpeljano na dvorišče, kjer so ji zakurili. Temne slutnje so se v ljudeh vse bolj razraščale. Tujce so gledali mrko, s prikrito jezo. Prva odredba novih oblastnikov je bila ta, da je treba oddati vse orožje in ves material bivše jugoslovanske vojske. Za skrivanje orožje pa je bila zagrožena smrtna kazen. Ljudje so prinašali na italijansko komando vse, kar se ni dalo prikriti. Pojavili so se prvi ovaduhi. Italijani so dobili premalo orožja in municije, da bi se počutili varne. Ustanovitveni sestanek OF na Vrhniki je bil prve dni julija 1941 v Mihevčevi hiši na Stari cesti. Kakor po drugih mestih je bilo treba tudi na Vrhniki organizirati terenske odbore OF. Na Vrhniki so bili leta 1941 trije terenski odbori : Breg, Vas in Hrib. Kmalu po ustanovitvi Osvobodilne fronte (protiimperialistična fronta) se je začelo na vrhniškem področju čutiti njeno delo. V začetku je bila še slabo organizacijsko povezana. Vsaka skupina je delala zase (komunisti, sokoli, krščanski socialisti, društvo kmečkih fantov in deklet). Italijani so obljubljali lepe nagrade tistemu, ki bi izdal storilce. Tudi v okolici Vrhnike je bilo vloženega kar nekaj napora, da se pridobi ljudi za OF. Tak je bil poskus, da bi Šentjoščane pridobili za OF za ustanovitev podružnice vrhniške Zdravstvene zadruge. Pripravljalni sestanek je bil v Šentjoštu na praznik novega leta 1942. Govorila sta Franc Furlan in dr. Janko Grampovčan. Sestanek ni uspel in ga niso več ponovili. Glavni namen OF je bil, dvigniti ljudstvo proti okupatorju in izgnati nadležnega tujca iz naše dežele in si pridobiti svobodo. Dr. Janko Grampovčan, krščanski socialist, se je ob italijanski okupaciji leta 1941 ves predal svoji domovini in se tako vrgel v boj proti okupatorju. Italijani so ga še isto leto postavili pred vojaško sodišče in ga obsodili. Zaprt je bil v zaporih v Kopru, Ferrari, Montefusco v Italiji. V obtožnici ni bil obsojen, zaprt pa je bil zaradi sodelovanja z OF. Njegova otroka zdravnica dr. Bronka Sajovic Grampovčan je bila zaprta po kapitulaciji Italije v nemškem ženskem koncentracijskem taborišču Rawensbruk in je preživela. Taborišče so namreč osvobodili Rusi. Sin Janez Grampovčan je bil tudi zaprt po kapitulaciiji Italije v Gonarsu, na Liparskih otokih in Montefusco v Italiji. Skupaj z očetom sta odšla v Egipt v angleško vojsko. Po pričevanju očeta Andreja Jurija Grampovčana, sina dr. Janka Grampovčana, je tudi sam kot 16- letnik sodeloval proti okupatorju. Za začetek je razstavil italijanska vojaška vozila ob pokopališču na Vrhniki, ko so Italijani ustrelili tri partizane. V tistem času se je oče mudil v Postojni v Stari vasi pri mamini žlahti, kjer so ga Belogardisti ujeli in skupaj s stricem odpeljali v Trst, kjer so ju prisilili, da so se v italijanski kasarni usposobili za »Jadransko stražo«. Stric je pobegnil z vlakom domov, oče pa pobegniti ni mogel in je odšel skupaj s stražo v Ilirsko Bistrico, kjer je bil sedež Bele garde. Lokacija med Ilirsko Bistrico in Trnovskim gozdom. Nato je dobil 3 dni dopusta in izkoristi priložnost za beg v popolni vojaški opremi na Vrhniko k mami. Med potjo se je na Verdu pri Vrhniki srečal s pripadniki Črne roke, na Vrhniki pa so ga Slovenski četniki aretirali, mu odvzeli orožje in zaprli. Kasneje najde stik s sosedom iz Stare ceste Lenartom Popitom, bratom Franceta Popita, ta pa mu preko brata omogoči vezo s partizani pri Brezovici. Kot partizan je sodeloval v 31. Prešernovi brigadi (Tolmin, Kobarid, Bovec), štab brigade je bil v Starem trgu pri Ložu(Grosuplje, Velike Lašče, Krka, Zagradec). Nato je vstopil v 26. Divizijo, nato v 1. divizijo KNOJ (Ogulin, Buzet, Karlovac, Zagreb). Po porazu Nemcev in Italijanov v Afriki in po izkrcanju Angležev in Američanov na Siciliji je bila kapitulacija Italije samo še vprašanje časa. Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so Ljubljano zasedli Nemci. Na Vrhniko so Nemci prišli 11. oktobra 1943 iz Mantove v Italiji. Štab 134. grenadirskega polka se je namestil na Vrhniki, bataljone pa so razporedili ob železnici Ljubljana – Postojna. 19. +junija 1949 je Vrhnika doživela procesijo sv. Rešnjega telesa. Kot kaplan je službo leta 1948 nastopil dr. Ivan Merlak. Ko se je po maši začela procesija, so prihrumeli tanki, češ da bodo imeli vojaške vaje. Naročeno je bilo, naj procesija gre po pločniku in odpovedan je bil prvi blagoslov pri gostilni Turšič. Tako je procesija takoj zavila na Idrijsko cesto, kjer tankov ni bilo. Z Idrijske ceste je procesija zavila proti Kožuhovem mlinu in ob potoku nazaj na Staro cesto. Očitno tankisti niso vedeli, kje bo šla procesija in niso ovirali procesijo. Proti koncu pa se je že slišalo hrumenje tankov. Medtem pa so se drugi tanki razporedili po cesti vzdolž cerkve, tako da je bila povsem obkoljena. Ko so ljudje hoteli med tanke čez cesto, je tank udaril naprej, kakor da je želel zmečkati ljudi. Zaradi bučenja tankov in možnih nepredvidljivih dogodkov, se je procesija prekinila, kaplan je odšel v cerkev. Ko je nek oficir to videl, je skočil na vrh stopnic in tank usmeril v cerkev. Ljudje so kričali:«Tank gre v cerkev!« Marsikdo je jokal. Med njimi je bila tudi mati Andreja Grampovčana. Ljudje so se razburjeni, žalostni, objokani vrnili na svoje domove. Zgodba o tankih, ki so šli nad procesijo, se je hitro razširila daleč naokrog in povzročila ogorčenje nad tako izzivalnim in grobim kršenjem verske svobode, ki je bila zagotovljena tudi v takratni jugoslovanski ustavi! Vsaka podoba ima svojega fotografa. Oče Andrej Grampovčan, star 22 let, nekdanji partizan, je ta dogodek ovekovečil s svojim fotografskim aparatom. UDBA njegove umetnosti ni razumela, zato ga je postavila pred sodišče in obsodila na 5 let zapora. Grampovčan se je pritožil, njegovi prošnji so mu ugodili in pribili še 2 leti. Sodbe K-130/50 :«Prvoobtoženi Grampovčan Andrej je fotografiral tudi vojaške objekte in tanke na Vrhniki, ter posnetke hotel v ugodnem trenutku predati sovražniku naše nove družbene ureditve. Izbiranje vohunskih podatkov je treba ovrednotiti s stališča tuje obveščevalne službe, kateri je vsak navidezen še tako lahko dosegljiv podatek, ki pa vzet v celoti, daje sliko, ki predstavlja dejansko stan kaznivega dejanja po členu … » V zaporu je spoznal mnoge znane osebnosti iz našega predvojnega in povojnega življenja, med njimi tudi slavnega slovenskega tolovaja Toneta Haceta. Grampovčan je bil obsojen na zapor s težkim delom : gradil je novo Slovenijo – elektrarne Medvode, kadetsko šolo v Tacnu, mariborsko infrastrukturo. Dne 23.5.1995 je Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek Opr. Št. IV Kr 96/95 izdalo odločbo Ministrstvu za pravosodje RS o izbrisu sodbe opr. Št. K 130/50 in s tem so bile popravljene krivice iz krivične politične sodbe. V tistih časih po 2. svetovni vojni, ko še ni bilo demokracije, pa čeprav si bil partizan ne član partije, nisi smel niti sanjati o boljšem življenju v Ameriki, čeprav si tam že imel očeta, ki je nekoč sodeloval za OF. Danes pa kot ilegalni migrant lahko prestopaš državne meje, kršiš zakon o nadzoru državne meje in se ti nič slabega ne zgodi. Zaprosiš za azil, med tem časom živiš pod brezplačno streho, uživaš brezplačno hrano, imaš brezplačno zdravstveno oskrbo, ob prvi priložnosti pa odideš naprej v druge bogatejše države EU.
*** Jure Žitko 24. julij 2023
Vrhnika leta 1949. Napad vojske s tanki JA na vernike in cerkev sv. Pavla. Slugova mama s še dvema ženskama naj bi ustavile tank pred zakristijo. Ta dogodek brez primere se je zapisal v zgodovino, kot brutalen napad na množico vernikov po 2. svetovni vojni, saj so bili slovenski katoličani izpostavljeni prenekateremu ustrahovanju, prav tako je bilo prepovedano javno izpovedovanje vere. 19. junija leta 1949 je Vrhnika doživela procesijo sv. Rešnjega telesa. Domačini so vse lepo pripravili in niti sanjalo se jim ni, da se jim bo ta dan za večno zapisal v spomin, ko je tank JA med drugim tudi topovsko cev usmeril v otroke in matere ( pred oltarjem), ti pa so v obupu kričali in jokali. Ta procesija je še danes v neizbrisanem spominu številnih župljanov, ki so se je udeležili. O tem pričajo spomini Ančke Petkovšek. Njen celoten zapis je objavljen v knjigi dr. Matjaža Ambrožiča. » Lepo je bilo tisto nedeljsko jutro. Stari oče, ata, mama in vsi štirje otroci smo se pripravljali na procesijo sv. Rešnjega telesa. Še ne osemletna Jana je bila v beli oblekici in je že imela v košarici cvetje, ko je vsa objokana pritekla soseda, žena kapetana JA in prosila, naj ostanemo doma, ker se bo zgodilo nekaj hudega. Ni upala povedati in oče se je odločil da vseeno gremo. Med potjo do cerkve nismo opazili ničesar. Po maši smo se zvrstili v procesijo in skozi okno neke hiše na Klisu so gledale tri ženske in se na ves glas krohotale. Kmalu smo vedeli zakaj. Zaslišali smo tanke JA. Prvi blagoslov pred gostilno Turšič je odpadel, ker je bil oltar razdejan. Po tretjem blagoslovu pri Kožuhovih smo se vračali proti cerkvi. Ko smo šli mimo Škoficove in Bricljeve hiše so bili tanki razvrščeni po cesti in zamaskirani z zelenjem. Tanki so nam preprečili pot naprej in postalo nas je strah. Vsak po svoje smo si pomagali, da smo prišli do cerkve. Vsi smo odhiteli v cerkev, kjer se je pred oltarjem trlo otrok, ministrantov in ostalih. Vsi so jokali in klicali mame in očete. Nekdo je zavpil: »Tank gre v cerkev«! Zagledala sem topovsko cev usmerjeno proti oltarju. Menda ne bo sprožil v vse te ljudi in otroke, sem z grozo pomislila. Zdrenjali smo se skozi stranske izhode. Slišala sem Petra Habiča, ki je vedno skrbel za red pri procesiji: » Ljudje božji, ne panike!« Ta klic je povzročil še večji preplah. Okoli mene se je zbralo več deklic in šle smo skupaj po klancu. Na obeh straneh so ležali vojaki s strojnicami, uperjenimi proti nam. Kaj če sprožijo? Na srečo niso. Ko smo prišli do Čempuhove hiše, smo z otroki počakali starše. Veliko ljudi, posebno Verjani, so šli domov skozi Močilnik.« Vso dogajanje je takrat v objektiv ujel Vrhničan Andrej Grampovčan, še posebno zato, ker je bila njegova mati tudi v procesiji. Filme je odnesel fotografu Tischlerju, da bi jih razvil. Nekaj fotografij so prišle v roke UDBE, ki jih je zaplenila, vendar ne vseh in v bojazni so jih kasneje poslali v inozemstvo. Andrej je bil obsojen na 7 let zaporne kazni, od katere je odsedel 5 let. Novico o tankovskem napadu na procesijo je še isti dan prišla v javnost po zaslugi Janeza Pišlarja z Vrhnike, ki je imel svoj radio oddajnik in je novico o incidentu sporočil Radiu Trst. Ti so že ob 13.00 uri novico poslali v eter. Janez Pišler je v bojazni, da ga bodo odkrili in zaprli, kasneje ilegalno odšel v ZDA. Ta zgodba predstavlja temen del slovenske povojne zgodovine, ki pa nam lahko pomaga ceniti vrednote, ki jih imamo danes. Pomembno je razumeti in se spominjati takšnih dogodkov, da se iz njih učimo in napredujemo. Vir: Župnijska cerkev sv. Pavla na Vrhniki / dr. Matjaž Ambrožič/ Za konec še kakšen je bil epilog te zgodbe. Naslednji dan v ponedeljek je bil na Vrhniki sklican množični sestanek. Oficirji so zahtevali, da mora cerkev plačati porabljeno nafto in bencin ker »vaja ni uspela«. Cena je bila 150.000 din (3.000€). Predstavnik cerkve je tako v torek zjutraj odšel na policijsko postajo. Zanimalo jih je ali je bila procesija prijavljena. Odgovor je bil DA. Napoten je bil čez cesto na pogovor s komandantom tankovske brigade, a ga tistega jutra niso sprejeli z odgovorom naj pride pozneje. Župnik je tako odšel v župnišče in na poti v Gradišču pred njegovo hišo srečal Franca Tršarja. Bil je izkušen krščanski mož in mlademu duhovniku je dal nasvet: »Nikar ne hodite več na komando! Cerkev se nikoli ne uklanja.« Tako in res nikoli več ni šel in tudi plačati ni bilo treba nič. Zgodba je tako zaključena in tudi govorilo se o tem ni več. Kdo vse je imel zasluge, da se je poceni odneslo v sporu z JA se nikoli ni izvedelo. Povedati je še treba, ko je novica o zahtevani vsoti plačila prišla med ljudmi so se tudi prenekateri delavci v vrhniški usnjarni organizirali in pričeli zbirati denar. Take zgodbe imajo po navadi vedno več plati in prav je, da slišimo še druge plati. Anonimni star gospod je potrdil, da se je napad res zgodil in o tem se je govorilo še veliko let kasneje. Kar se tiče gospoda Andreja Grampovčana drži, glede trditve o Janezu Pišlarju (da naj bi on novico sporočil v Trst) dvomi pa, če je bilo vse res. Vojaki niso bili oboroženi in tudi strojnice, ki naj bi bile upirjene v civiliste jih ni bilo. Tudi glede tanka. Prišel naj bi do tretje stopnice višje ne - tako, da tudi tisti stavek, da naj bi top bil usmerjen v oltar verjetno ne drži. Napad je prišel iz civilnih vrst in ne iz vojaških, ker so kasneje bile tudi sankcije v njihovih vrstah prav zaradi tega dogodka. Drugi pričevalec oče sina Bojana Mesca, je povedal, da je tudi on bil v procesiji, da procesija ni potekala po običajni poti ob potoku Bela proti Čempuhovem mlinu, ampak po Kurirski. Starovrhniška bandera je bila nekje v polovici procesije. Kapelica pri Štirn je bila že podrta, ko so šli mimo. Pred Čempuhom je otroke Habičev Peter prestregel in napotil po varnejši poti po gazi do gostilne Kranjc. Tank JA je bil na glavnih cerkvenih stopnicah. Pobudnica akcije JA je bila gospa Fefer, po vojni tudi predsednica ZZB NOB Vrhnika. Poveljujoč kapetan JA pa je bil po temu dogodku poslan v "prekomando".
--- Andrej Grampovčan
poklic: EKONOMSKI TEHNIK tajnik KS Vrhnika (1973 - 1980) Predsednik IO, enota za družbeno pomoč v stanov. gospodarslvu Turističnega društva Vrhnika DEMOKRATI SLOVENIJE
Naš časopis : Številka 3 februar 1975 Statut krajevne skupnosti Vrhnika, predsednik KS Vrhnika Andrej Grampovčan Nas časopis : priloga (1976, številka 15) PRAVILNIK O POGOJIH IN MERILIH ZA REŠEVANJE STANOVANJSKIH VPRAŠANJ DELAVCEV ZAPOSLENIH PRI OBČANIH, KI PRI OPRAVLJANJU SAMOSTOJNE DEJAVNOSTI UPORABLJAJO DOPOLNILNO DELO DRUGIH OSEB, Predsednik IO, enota za družbeno pomoč v stanov. gospodarslvu Andrej Grampovčan Naš časopis: izhaja za občine Vrhnika, Borovnica, Dobrova-Horjul-Polhov Gradec in Brezovica (1977, letnik 5, številka 38) Gradnja stanovanj v vrhniški občini počasnejša kot to predvideva srednjeročni načrt razvoja, Predsednik KS Vrhnika, tovariš Andrej Grampovčan, je pred praznikom dneva republike, devetim prosilcem izročil ključe solidarnostnih stanovanj Vrhniki, v bloku S-4 v Gradišču. Nas časopis (1977, letnik 5) SKRAJŠANO POROČILO O DELU KRAJEVNE SKUPNOSTI VRHNIKA V OBDOBJU 1972 DO 1978 / poročilo sestavila: ANDREJ GRAMPOVČAN, STANE MOLK Naš časopis : Naš časopis: izhaja za občine Vrhnika, Borovnica, Dobrova-Horjul-Polhov Gradec in Brezovica (1979, letnik 7, številka 48) Komu je namenjena smrt? Andrej Grampovčan st. Želel sem si miru in sprehoda, zato sem se namenil peš skozi Močilnik in Retovje, ki krasi to našo DOLINO ŠENTFLORJANSKO. Ves obdan z naravo, ki me je spremljala v tem zimskem času, sem zavil iz Močilnika proti Retovju. Rad se sprehajam tu v tej naravno neoporečni soteski in vedno, ko hodim ob Ljubljanici, postajam in gledam njen tok, ki se izgubi tam nekje na Barju. Razmišljam, od kod voda prihaja. V mislih imam Cerkniško jezero s svojimi požiralniki, pa potem Planinsko jezero, ki je v tem času čudovito, in zopet njegove skrivnosti podzemlja, po katerem priteče voda izpod mogočnih skal Močilnika in Retovja. Tako me pot počasi pripelje do lesenega mostička, tam globoko v Retovju. Pod njim je jez, čez katerega teče deroča voda. Hote ali nehote se mora človek na tem mestu ustaviti. Tudi sam se ustavim ter se mirno prepustim razmišljanju, gledajoč vodo pod seboj. Tako sem se hotel nasloniti na ograjo mostu in zadnji hip opazim, da je nekdo ograjo zažagal na večjih koncih tako, da bi mala neprevidnost lahko povzročila nesrečo. Ugotavljal sem, koliko časa je potreboval tisti, ki je zažagal ograjo mostu. Verjetno deset do dvajset minut, ker je le-ta iz hrastovega lesa. Prav gotovo je bilo to storjeno v mraku. Nisem si na jasnem, zakaj je nekdo to storil. Dobro je, da me zamaknjenost lepote kraja ni spravila v globoka čustva, ker verjetno ne bi opazil, da je ograja zažagana tako, da če bi se kdo naslonil nanjo z neprevidnostjo, bi prav gotovo končal življenje tam v valovih divjega jezu in bi ga deroča reka odnesla proti Verdu, vasici, ki je lahko nam vsem v ponos. Še enkrat se sprašujem, kdo je mogel to storiti? Komu je namenjena smrt v valovih divje Ljubljanice? Morda meni — ne, mene je obvarovala previdnost, morda mimoidočemu otroku, materi, očetu ali morda zaljubljenemu paru, ki bi se sprehajal v mraku po tem čudovitem našem naravnem parku? Ali je mogoče, da so med nami tudi taki, ki v času današnjega napredka in stopnji kulture, ki jo imamo, povzročajo taka zločinska dejanja? Naj pomisli tisti, ki je s svojim početjem obsodil nekoga med nami na smrt, ali je v njem še kaj človečnosti, ali je res docela toliko pokvarjen, da namenja gorje drugim? Želel bi, da se taki in podobni pojavi ne bi več dogajali. Tisti pa, ki mislijo drugače, naj v zlobnih trenutkih svoje narave pomislijo, da ne sodijo med ljudi in našo družbo. Vse tiste, ki bo vodila ista pot čez leseni most v Retovju, pa opozarjam, naj bodo previdni in naj se ne naslanjajo na ograjo, dokler valovi Ljubljanice ne bodo oprali tega sramotnega madeža. Naš časopis: izhaja za občine Vrhnika, Borovnica, Dobrova-Horjul-Polhov Gradec in Brezovica (1979, letnik 7, številka 58) Andrej Grampovčan KS Vrhnika Naš časopis: izhaja za občine Vrhnika, Borovnica, Dobrova-Horjul-Polhov Gradec in Brezovica (1982, letnik 10, številka 85) Program dela Turističnega društva Vrhnika v letu 1982, F. O., A. G. Naš časopis: izhaja za občine Vrhnika, Borovnica, Dobrova-Horjul-Polhov Gradec in Brezovica (1984, letnik 12, številka 117) Program dela Turističnega društva Vrhnika za leto 1985 / prizadevanja vrhniškega Turističnega društva, da uredijo prijetno izletniško točko le nekaj kilometrov iz Vrhnike že dobivajo pravo podobo. V Starem malnu so prizadevni aktivisti tega društva še v poznih jesenskih dneh hiteli urejati kočo in bivak ob bazenu. Našli smo jih sredi dela in Andrej Grampovčan, tajnik društva je dejal, da želijo v Turističnem društvu kar čimpreje urediti ta prijeten prostor, kamor bodo Vrhničani lahko hodili na piknike in na rekreacijo v naravo. Naš časopis: izhaja za občine Vrhnika, Borovnica, Dobrova-Horjul-Polhov Gradec in Brezovica (1994, letnik 21, številka 206) KANDIDATI ZA ČLANE OBČINSKEGA SVETA ime liste: DEMOKRATI SLOVENIJE ANDREJ JURIJ GRAMPOVČAN, roj. 01 10 1927, VRHNIKA, STARA CESTA 12 poklic: EKONOMSKI TEHNIK, delo: UPOKOJENEC
