LETALSTVO in SLOVENCI avtor knjige Sandi Sitar
PIONIRSKO OBDOBJE in 1. SVETOVNA VOJNA
Dr. Janko Grampovčan iz VrhnikeV avstro-ogrskem letalstvu je bil visok odstotek Slovencev. V letalstvu je bilo med 1600
vojnih pilotov okoli 50 Slovencev, po znanih podatkih pa naj bi jih bilo vsaj 2x toliko.
***
Navihana zgodba po pričevanju pilota. Z dvokrilnim letalom se je vozil proti cerkvenemu stolpu in opazil spodaj mlada dekleta. Večkrat je obkrožil cerkveni stolp, potem pa je padel z letalom na nos pred cerkvijo. Letalsko nesrečo si je prišel ogledat celo avstrijski prestolonaslednik. Letalec pa je zaradi povzročene nesreče pristal v zaporu.
***
Komaj je bil star 17 let in nekaj mesecev, ko je že moral v avstro-ogrski monarhiji v vojsko v 1. svetovni vojni. Imel je srečo, da se je živ prebil skozi viharne čase tistih let. Med letalci, ki so jih po preboju premestili z vzhodnega bojišča, kjer so se zaradi revolucije končali boji z Rusi, na jugovzhodnem bojišču, da bi branili v dvanajsti ofenzivi osvojeni prostor do Piave, je bil tudi narednik Mirko Plehan. Njegovig 56 poletov na vzhodnem bojišču je skrbno vpisanih v pilotsko knjižico, sredi leta 1918 in antantine kontraofenzive pa je odpovedala tudi pedantna avstro-ogrska administracija, zato o njegovih bojnih poletih z letališča Feltre ni znanih podrobnosti. Avgusta 1918 so ga premestili kot učitelja letenja v Celovec.
Med prvimi piloti, ki so stopili v ljubljqansko eskadrilo našteva Plehan še Hirša, Grampovčana, Hauptmana, Kosa, Colnarja, Turka, Kvedra, Skoporca, Ramorja, Pohlina, Novaka, Legata, Pešla itd. Narodni značaj ljubljanske eskadrile se je pokazal tudi na pogrebu Ivana Cankarja 13. Decembra 1918 v Ljubljani; njeni letalci so leteli nad pogrebnim sprevodom in blizu realke odvrgli venec. Ljudje so ga pobrali in položili na krsto največjega slovenskega pisatelja pa tudi poltika, ki je postavil slovenstvo pa tudi jugoslovanstvo na prvo mesto.
Psihično stanje pilotov ob koncu vojne je na lastnem primeru opisal slovenski pilot Janko Grampovčan – Podtrojiški, ki mu je že nekaj mesecev samostojnega letenja v tem času načelo živce. Na pomlad 1918 je moral z nadporočnikom Leom na kurirsko polet iz Lvova v Krakov. Že pred poletom sta se letqalca zadržala v kantini. Med letenjem sta bila divji boj z vetrom. Nad Przemyslom je izvidnik z roko na njegovem ramenu opozoril pilota na več letal iste vrste, kot je bilo njuno. Ko se trčenje že ni bilo mogoče več izogniti, pa sta pilot in izvidnik spoznala, da sta podlegla samoprevari. Kaj je bilo? »Nič dugega,« odgovarja Grampovčabn, «kakor da se je moje letalo zrcalilo v oblakih ob svitu sončne oble.« Ko sta letalca po triurnem poletu pristala na cilju, sta se – kot pred letenjem – znova okrepčala v kantini. Vsi poleti se niso tako srčno končali.
Letalska stotnija Ljubljana
Sprva je imela 5 letal, že decembra 1918 je uspela dobiti dele za približno 100 letal. Razstavljena letala so bila namenjena na fronto in so ob prvevratu ostala na želežniških vagonih. To so bila izvidniška letala EFA, D-3, Brandenburg veliki, Brandenburg mali, Berg in druga. Letalo Brandenburg mali je imelo motor s 100 konjskimi močmi, letelo je s hitrostjo do 150 km na uro. Močnejši je bil veliki Brandemburg, imel je nad 200 konjskih moči in je letel s hitrostjo do 240 km na uro. Letalce je v Šiški zbirqal nadporočnik Žarn. Prvi piloti so bili : Hirš, Grampovčan, Hautman, Kos, Janko Colnar, Ernest Turk, Kveder, Skoporc, Ramor, Pohlih, Novak, Legqat in Pešl. Iz Ajdovščine je v Šiško priletel tudi poročnik Venčeslav Vrtovec, vendar je odšel v samoastan. Prve bojne akcije so piloti opravili na Koroškem 12.1.1919.
https://www.modelarstvo.si/piloti-izvidniki/Smrt Dr. Janka Grampovčana Star sem bil 19 let in študiral kemijo v Ljubljani. Stari oče je umrl 29. oktober 1974 star 76 let. Ležal je z odprtimi očmi na svojem kavču v svoji sobi in gledal v strop, kot bi gledal bele oblake na nebu. Ker se za pokojnika spodobi, da ima zaprte oči, mu je oče položil na oči dva kovanca po 50 jugoslovanskih dinarjev. Morda bi živel dalj časa, če bi manj pil in kadil, predno ga je zadela možganska kap, ki mu je pustila posledice, saj je v mladosti veliko telovadil pri Sokolih. Kap mu je prizadeta roka in tudi ustnice so ostale povešene na eni strani. Sam pa se ni veliko trudil, da bi popravil gibljivost roke.
Po predavanjih sem se vrnil na Vrhniko, kjer sta mi starša obvestila o smrti starega očeta. Naročila sta, naj obvestim o smrti strica Marjana, ki je stanoval nedaleč stran. V tistih časih so umrli še ležali na domovih do pogrebov. Tako je bila krsta s pokojnim starim očetom postavljena v mali sobi v pritličju hiše. Pokojnika so prišli kropit bližnji sosedi in vsi tisti, ki so ga poznali. Ponoči pa je bilo tudi organizirano bedenje bližnjih ob krsti. Prišel je dan pogreba, krsta se je zaprla in prenesla na nosilih iz hiše. Pogrebni sprevod se je začel po Stari cesti proti vrhniškemu pokopališču. Bilo je kar veliko ljudi. Na pokopališču je že bila izkopana globoka jama, v katero se je krsta spustila z vrvmi. Od pokojnika smo se poslovili z nageljni. Zaradi žalosti med ljudmi je gledanje v oči nespodobno vedenje na pogrebu. Po pogrebu smo se razšli.
Naslednje dni sta starša pospravila sobo starega očeta, jo počistila in v soba sem se vselil. Za spomin mi je stari oče zapustil rabljeno ročno uro Longines pravokotne oblike, s katero pa sem težave, saj za počeno steklo ure nisem nikjer našel rezervne šipe. Ure nisem več nosil in ostal je nekje pozabljena.
---
ZADNJE BESEDE Dr. Janko GrampovčanNašel sem svoj prostor v tem svetu,
Odločil sem se, da bom živel srečno,
Vsak dan sem se boril za svoje sanje,
Vedno sem bil iskren, brez laži, prevare.
Mnogi so mi govorili, da ne bom zmogel,
A jaz sem jim pokazal, da sem močnejši.
Sedaj sem na vrhu, zmagovalec,
Dosegel sem vse, kar sem si želel.
Vendar pa nič od tega ni pomembno,
Če sam ne najdeš notranji mir.
Zato prosim, odpustite mi, če sem koga prizadel,
Svoje napake priznavam, se pokesam.
Vzemite me takšnega, kot sem,
Ko bom v grobu počival, brez besed.
Naj živim v spominu kot človek, ki je znal odpustiti,
Naj bo moje življenje zaznamovano z ljubeznijo, ne jezo in sitosti.
Naj bom zgled drugim, da najdejo svoj mir,
Da se izvijejo iz verig, presežejo vir.
Naj bo moj zadnji dih znamenje upanja,
Da je mogoče najti svojo srečo v tem življenju, ne v spanju.
SLOVENSKI DOMOVIMi smo gradili v tujini slovenske domove,
hčere in sinovi slovenske matere.
Da bi jezik slovenski ohranili,
da bi naše misli v pesmih odmevale
in zorele, dozorele v naših mladih.
V tujini nihče nas ni ljubil,
bili smo hlapci in bile so dekle,
in rane so nas pekle.
Šli smo v gozdove, v rudnike, na farme,
šli smo v tovarne, delo bilo je težko,
a izgubili se nismo.
Z našim znojem in žulji zgradili smo domove,
z besedo in tiskom besede ohranili,
s Prosveto sejali naš duh,
nismo iskali ne časti ne oblasti.
Ostali smo brez imena,
a sejali semena in rasli, zrasli v hraste zelene.
Zgodba o mojem pokojnem starem očetu Dr. Janko Grampovčan iz Vrhnike (1898-1974) Pilotu 1. svetovne vojne
Moj stari oče ni bil le navaden človek - bil je eden redkih slovenskih vojaških pilotov, ki je kot komaj sedemnajstletni mladenič že letel nad bojišči 1. svetovne vojne. V tistih časih, ko je bilo letalstvo še v svojih začetkih, je bil med približno petdesetimi Slovenci od skupno 1600 pilotov avstro-ogrske vojske.
Navihana zgodba mladega pilota
Kadar koli je stari oče pripovedoval zgodbe iz svojih letalskih časov, so se mu oči zasvetile. Najraje je pripovedoval tisto navihano zgodbo, ki se je sicer končala z zaporno kaznijo, a je tudi pokazala, kakšen drzni mladenič je bil.
Z dvokrilnim letalom se je vozil nad cerkvenim stolpom in opazil spodaj skupino mladih deklet. Ker so mu bile všeč, se je odločil za malo razkazovanja - večkrat je obkrožil cerkveni stolp, da bi pritegnil njihovo pozornost. A mladostna nepazljivost se mu je maščevala - letalo je strmoglavilo in padlo na nos pred cerkvijo.
Nesreča je bila tako spektakularna, da si jo je prišel ogledat celo avstrijski prestolonaslednik. Letalec pa je zaradi povzročene nesreče pristal v zaporu. "To pa so ženske za mladega pilota," je vedno dodal s hudomušnim nasmehom.
Pilot vzhodnega bojišča
Med vojno je naredil 56 poletov na vzhodnem bojišču, skrbno vpisanih v pilotsko knjižico. Ko so se zaradi ruske revolucije končali boji z Rusi, so ga premestili na jugovzhodno bojišče, da bi branil prostor do reke Piave. Leta 1918 so ga nato poslali v Celovec kot učitelja letenja.
Po vojni se je pridružil Ljubljani eskadrili, ki je bila prva slovenska letalska enota. Med prvimi piloti so bili Hirš, Hauptman, Kos, Colnar, Turk, Kveder in drugi. Ta eskadrila je pokazala svoj narodni značaj tudi na pogrebu Ivana Cankarja decembra 1918, ko so njeni letalci leteli nad pogrebnim sprevodom in odvrgli venec v spomin največjemu slovenskemu pisatelju.
Zadnja leta
Stari oče je umrl 29. oktobra 1974, star 76 let. Našli so ga na svojem kavču z odprtimi očmi, ki so gledali v strop, kot bi opazoval bele oblake na nebu. Možganska kap mu je pustila posledice - prizadeta roka in povešene ustnice na eni strani. Morda bi živel dalj, če bi manj pil in kadil, a takšen je pač bil.
Po pogrebu sem podedoval njegovo ročno uro Longines pravokotne oblike, vendar zaradi počenega stekla je ni bilo mogoče popraviti. Nekje je ostala pozabljena, a spomin na starega očeta - na drznega mladega pilota, ki je letel nad cerkvijo za lepe punce - živi naprej.
V spominu ostaja kot človek, ki je znal odpustiti, katerega življenje je bilo zaznamovano z ljubeznijo, ne z jezo. Pilot, ki je v mladosti segal po oblakih in vse življenje ohranil dušo pustolovca.
V spomin mojemu staremu očetu – pilotu slednjiemu izmed pionirjev slovenskega letalstva.
Zgodba o mojem pokojnem starem očetu, dr. Janku Grampovčanu iz Vrhnike (1898–1974), pilotu prve svetovne vojne
Moj stari oče ni bil le navaden človek – bil je eden redkih slovenskih vojaških pilotov, ki je že kot komaj sedemnajstletni mladenič letel nad bojišči prve svetovne vojne. V času, ko je bilo letalstvo še v povojih, je bil med približno petdesetimi Slovenci v skupini 1600 pilotov avstro-ogrske vojske.
Navihana zgodba mladega pilota
Kadar koli je pripovedoval zgodbe iz svojih letalskih časov, so se mu oči zasvetile. Najraje je pripovedoval navihano anekdoto, ki se je sicer končala z zaporno kaznijo, a je razkrivala njegov drzni značaj.
Z dvokrilnikom se je nekoč vozil nad cerkvenim stolpom in spodaj opazil skupino mladih deklet. Ker so mu bile všeč, se je odločil malo pokazati – večkrat je obkrožil cerkev, da bi pritegnil njihovo pozornost. A mladostna nepremišljenost mu ni šla v prid – letalo je strmoglavilo in padlo na nos pred cerkvijo.
Nesreča je bila tako spektakularna, da si jo je prišel ogledat celo avstrijski prestolonaslednik. Pilot pa je bil zaradi povzročene nesreče zaprt. “To pa so ženske za mladega pilota,” je z nasmeškom rad pripomnil.
Pilot vzhodnega bojišča
Med vojno je opravil 56 poletov na vzhodnem bojišču, skrbno vpisanih v pilotsko knjižico. Ko so se zaradi ruske revolucije boji z Rusi končali, so ga premestili na jugovzhodno fronto, kjer je branil položaje vse do reke Piave. Leta 1918 so ga poslali v Celovec, kjer je postal učitelj letenja.
Po vojni se je pridružil ljubljanski eskadrilji, prvi slovenski letalski enoti. Med njenimi člani so bili tudi Hirš, Hauptman, Kos, Colnar, Turk, Kveder in drugi. Ta eskadrila je izkazala svoj narodni značaj tudi ob pogrebu Ivana Cankarja decembra 1918 – njeni letalci so preleteli pogrebni sprevod in odvrgli venec v spomin na največjega slovenskega pisatelja.
Zadnja leta
Stari oče je umrl 29. oktobra 1974, star 76 let. Našli so ga na kavču z odprtimi očmi, uprtimi v strop – kot bi še zadnjič opazoval bele oblake na nebu. Možganska kap mu je pustila posledice – ohromelo roko in povešene ustnice na eni strani. Morda bi živel dlje, če bi manj pil in kadil – a tak je pač bil.
Po pogrebu sem podedoval njegovo ročno uro Longines pravokotne oblike, a ker je imela počeno steklo, je niso mogli popraviti. Nekje je ostala pozabljena, toda spomin na starega očeta – drznega mladega pilota, ki je letel nad cerkvijo zaradi lepih deklet – živi naprej.
V spominu ostaja kot človek, ki je znal odpustiti, in katerega življenje je bilo zaznamovano z ljubeznijo, ne z jezo. Pilot, ki je v mladosti segal po oblakih in vse življenje ohranil dušo pustolovca.
V spomin mojemu staremu očetu – enemu izmed pionirjev slovenskega letalstva.
