LETALSTVO in SLOVENCI avtor knjige Sandi Sitar
PIONIRSKO OBDOBJE in 1. SVETOVNA VOJNA
Dr. Janko Grampovčan iz VrhnikeV avstro-ogrskem letalstvu je bil visok odstotek Slovencev. V letalstvu je bilo med 1600
vojnih pilotov okoli 50 Slovencev, po znanih podatkih pa naj bi jih bilo vsaj 2x toliko.
***
Navihana zgodba po pričevanju pilota. Z dvokrilnim letalom se je vozil proti cerkvenemu stolpu in opazil spodaj mlada dekleta. Večkrat je obkrožil cerkveni stolp, potem pa je padel z letalom na nos pred cerkvijo. Letalsko nesrečo si je prišel ogledat celo avstrijski prestolonaslednik. Letalec pa je zaradi povzročene nesreče pristal v zaporu.
***
Komaj je bil star 17 let in nekaj mesecev, ko je že moral v avstro-ogrski monarhiji v vojsko v 1. svetovni vojni. Imel je srečo, da se je živ prebil skozi viharne čase tistih let. Med letalci, ki so jih po preboju premestili z vzhodnega bojišča, kjer so se zaradi revolucije končali boji z Rusi, na jugovzhodnem bojišču, da bi branili v dvanajsti ofenzivi osvojeni prostor do Piave, je bil tudi narednik Mirko Plehan. Njegovig 56 poletov na vzhodnem bojišču je skrbno vpisanih v pilotsko knjižico, sredi leta 1918 in antantine kontraofenzive pa je odpovedala tudi pedantna avstro-ogrska administracija, zato o njegovih bojnih poletih z letališča Feltre ni znanih podrobnosti. Avgusta 1918 so ga premestili kot učitelja letenja v Celovec.
Med prvimi piloti, ki so stopili v ljubljqansko eskadrilo našteva Plehan še Hirša, Grampovčana, Hauptmana, Kosa, Colnarja, Turka, Kvedra, Skoporca, Ramorja, Pohlina, Novaka, Legata, Pešla itd. Narodni značaj ljubljanske eskadrile se je pokazal tudi na pogrebu Ivana Cankarja 13. Decembra 1918 v Ljubljani; njeni letalci so leteli nad pogrebnim sprevodom in blizu realke odvrgli venec. Ljudje so ga pobrali in položili na krsto največjega slovenskega pisatelja pa tudi poltika, ki je postavil slovenstvo pa tudi jugoslovanstvo na prvo mesto.
Psihično stanje pilotov ob koncu vojne je na lastnem primeru opisal slovenski pilot Janko Grampovčan – Podtrojiški, ki mu je že nekaj mesecev samostojnega letenja v tem času načelo živce. Na pomlad 1918 je moral z nadporočnikom Leom na kurirsko polet iz Lvova v Krakov. Že pred poletom sta se letqalca zadržala v kantini. Med letenjem sta bila divji boj z vetrom. Nad Przemyslom je izvidnik z roko na njegovem ramenu opozoril pilota na več letal iste vrste, kot je bilo njuno. Ko se trčenje že ni bilo mogoče več izogniti, pa sta pilot in izvidnik spoznala, da sta podlegla samoprevari. Kaj je bilo? »Nič dugega,« odgovarja Grampovčabn, «kakor da se je moje letalo zrcalilo v oblakih ob svitu sončne oble.« Ko sta letalca po triurnem poletu pristala na cilju, sta se – kot pred letenjem – znova okrepčala v kantini. Vsi poleti se niso tako srčno končali.
Letalska stotnija Ljubljana
Sprva je imela 5 letal, že decembra 1918 je uspela dobiti dele za približno 100 letal. Razstavljena letala so bila namenjena na fronto in so ob prvevratu ostala na želežniških vagonih. To so bila izvidniška letala EFA, D-3, Brandenburg veliki, Brandenburg mali, Berg in druga. Letalo Brandenburg mali je imelo motor s 100 konjskimi močmi, letelo je s hitrostjo do 150 km na uro. Močnejši je bil veliki Brandemburg, imel je nad 200 konjskih moči in je letel s hitrostjo do 240 km na uro. Letalce je v Šiški zbirqal nadporočnik Žarn. Prvi piloti so bili : Hirš, Grampovčan, Hautman, Kos, Janko Colnar, Ernest Turk, Kveder, Skoporc, Ramor, Pohlih, Novak, Legqat in Pešl. Iz Ajdovščine je v Šiško priletel tudi poročnik Venčeslav Vrtovec, vendar je odšel v samoastan. Prve bojne akcije so piloti opravili na Koroškem 12.1.1919.
https://www.modelarstvo.si/piloti-izvidniki/Smrt Dr. Janka Grampovčana Star sem bil 19 let in študiral kemijo v Ljubljani. Stari oče je umrl 29. oktober 1974 star 76 let. Ležal je z odprtimi očmi na svojem kavču v svoji sobi in gledal v strop, kot bi gledal bele oblake na nebu. Ker se za pokojnika spodobi, da ima zaprte oči, mu je oče položil na oči dva kovanca po 50 jugoslovanskih dinarjev. Morda bi živel dalj časa, če bi manj pil in kadil, predno ga je zadela možganska kap, ki mu je pustila posledice, saj je v mladosti veliko telovadil pri Sokolih. Kap mu je prizadeta roka in tudi ustnice so ostale povešene na eni strani. Sam pa se ni veliko trudil, da bi popravil gibljivost roke.
Po predavanjih sem se vrnil na Vrhniko, kjer sta mi starša obvestila o smrti starega očeta. Naročila sta, naj obvestim o smrti strica Marjana, ki je stanoval nedaleč stran. V tistih časih so umrli še ležali na domovih do pogrebov. Tako je bila krsta s pokojnim starim očetom postavljena v mali sobi v pritličju hiše. Pokojnika so prišli kropit bližnji sosedi in vsi tisti, ki so ga poznali. Ponoči pa je bilo tudi organizirano bedenje bližnjih ob krsti. Prišel je dan pogreba, krsta se je zaprla in prenesla na nosilih iz hiše. Pogrebni sprevod se je začel po Stari cesti proti vrhniškemu pokopališču. Bilo je kar veliko ljudi. Na pokopališču je že bila izkopana globoka jama, v katero se je krsta spustila z vrvmi. Od pokojnika smo se poslovili z nageljni. Zaradi žalosti med ljudmi je gledanje v oči nespodobno vedenje na pogrebu. Po pogrebu smo se razšli.
Naslednje dni sta starša pospravila sobo starega očeta, jo počistila in v soba sem se vselil. Za spomin mi je stari oče zapustil rabljeno ročno uro Longines pravokotne oblike, s katero pa sem težave, saj za počeno steklo ure nisem nikjer našel rezervne šipe. Ure nisem več nosil in ostal je nekje pozabljena.
---
ZADNJE BESEDE Dr. Janko GrampovčanNašel sem svoj prostor v tem svetu,
Odločil sem se, da bom živel srečno,
Vsak dan sem se boril za svoje sanje,
Vedno sem bil iskren, brez laži, prevare.
Mnogi so mi govorili, da ne bom zmogel,
A jaz sem jim pokazal, da sem močnejši.
Sedaj sem na vrhu, zmagovalec,
Dosegel sem vse, kar sem si želel.
Vendar pa nič od tega ni pomembno,
Če sam ne najdeš notranji mir.
Zato prosim, odpustite mi, če sem koga prizadel,
Svoje napake priznavam, se pokesam.
Vzemite me takšnega, kot sem,
Ko bom v grobu počival, brez besed.
Naj živim v spominu kot človek, ki je znal odpustiti,
Naj bo moje življenje zaznamovano z ljubeznijo, ne jezo in sitosti.
Naj bom zgled drugim, da najdejo svoj mir,
Da se izvijejo iz verig, presežejo vir.
Naj bo moj zadnji dih znamenje upanja,
Da je mogoče najti svojo srečo v tem življenju, ne v spanju.
SLOVENSKI DOMOVIMi smo gradili v tujini slovenske domove,
hčere in sinovi slovenske matere.
Da bi jezik slovenski ohranili,
da bi naše misli v pesmih odmevale
in zorele, dozorele v naših mladih.
V tujini nihče nas ni ljubil,
bili smo hlapci in bile so dekle,
in rane so nas pekle.
Šli smo v gozdove, v rudnike, na farme,
šli smo v tovarne, delo bilo je težko,
a izgubili se nismo.
Z našim znojem in žulji zgradili smo domove,
z besedo in tiskom besede ohranili,
s Prosveto sejali naš duh,
nismo iskali ne časti ne oblasti.
Ostali smo brez imena,
a sejali semena in rasli, zrasli v hraste zelene.
