Stara cesta INFO
vir KARMA / Zavod Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem Vrhnika / Muzejsko društvo Vrhnika
Ime Stara cesta je ulica uradno dobila sredi 30. let 20. stoletja (leta 1934), ko se je na podlagi Zakona o imenih krajev in ulic in o oznamenjevanju hiš s hišnimi številkami iz leta 1930 po celotni kraljevini Jugoslaviji pričelo ulično številčenje naselij. Ime stara cesta se je ceste prijelo po odprtju nove cesarske ceste Vrhnika–Planina leta 1806. Uporabljalo se je v pogovorni rabi in neuradno v naslovih gradbenih dokumentov. V starih gradbenih načrtih se imenuje tudi tržna cesta (1878), cesta skoz Vrhniko (1882), cesta v trg (1930) in kantonska cesta (1939).
Zgodovina ceste je, kot pove ime sámo, veliko starejša. Po njej so se od prazgodovine dalje pomikale trgovske karavane in vojaške odprave iz tržaškega zaledja preko Logatca mimo Ljubljane ter naprej v notranjost in obratno. Tudi stara rimska cesta je nekoč tekla po trasi Stare ceste. K njenemu lociranju so pripomogle arheološke najdbe antičnih grobov in naselbinskih ostankov, sledovi kolesnic pa so morali biti dobro opazni še v 19. stoletju. V antiki se je ob cesti razvilo rimsko mesto Nauportus. Pristaniško in trško mesto je doseglo največji razcvet v prvem stoletju pr. Kr., po vojaškem oplenjenju leta 14 po Kr. pa je vlogo najpomembnejšega mesta ob Ljubljanici prevzela istega leta nastala Emona. Prometna povezava Italije preko današnjega slovenskega ozemlja z Ogrsko, ki je v grobem sledila smeri stare rimske vie publice, je bila najpomembnejša srednjeveška cesta na Slovenskem in je v 15. ter 16. stoletju sodila med važnejše evropske trgovske magistrale. Odsek med Vrhniko in Ljubljano je bil njen edini plovni del, kjer je blagovni promet na Bregu prešel iz kopne v cenejšo rečno obliko. Živahen promet v dobi srednjeveškega in novoveškega tovorjenja ter prevozništva pa je že davno narekoval tlakovanje ulice s skalnatimi ploščami, ki so popotnike rešile prevelikega blata ob slabem vremenu.
Velika prometna vloga stare ceste je začela počasi upadati z izgradnjo zgoraj omenjene nove tranzitne ceste Dunaj–Trst leta 1806, še bolj pa z odprtjem železnice Ljubljana–Trst leta 1857, kar se je odražalo tudi v pojavu novih dejavnosti med tržani.
Sprehod po Stari cesti z gosto pozidanimi, mestoma kar nagnetenimi hišami brez prehodov, odkriva dva arhitekturna sloga vrhniškega območja. Pod vplivom ljubljansko-dolenjskega stavbarstva so nastale nizke hiše mehkega obrisa z dvokapno streho na čop in pod vplivom notranjsko-kraškega stila hiše s peterostranim tlorisom in poševnim vhodom, arkadnimi hodniki in začelnimi fasadami. Na začetku ulice srečamo ambicioznejše meščanske stavbe, v nadaljevanju pa obrtniške in kmečke hiše. Kmečka hiša na Vrhniki je nizka in ima dolgo fasadno steno, ki se pa v sredi, kjer je vhod, lomi v kotu 45 ? ter se potem nadaljuje v prvotni smeri. Zadnjih ni veliko, saj je bilo kmetov v primerjavi s tovorniki, z izposojevalci konj, obrtniki, s trgovci in z gostilničarji tu malo. Nekaj je bilo kajžarskih hiš, ki so jih do trške skupnosti zavezovale dolžnosti v cestnih popravilih, polnočni straži in občasni vojaški službi. Večina stavb kulturne dediščine, med katere sodijo Berzova, vse tri Hočevarjeve, Drašlerjeva, Kranjčeva, Potrebuješeva, Rotarjeva, Lorenčkova, Jernejčičeva, Adamičeva, Rožmancova, Polancova in Turšičeva, pripada stilnemu obdobju »ljudskega klasicizma« druge in tretje tretjine 19. stoletja. Polancova in Lorenčkova hiša sta ohranili baročno zunanjo podobo. Večina ostalih stavb je bila v 19. ali 20. stoletju prenovljenih, na kar kažejo značilne členitve fasad in hišni portali z vklesanimi letnicami ter začetnicami imen lastnikov. Vzroki za prenovo so bili med drugim tudi požari, ki so uničili dobršen del lesenih stavb. Po večjem požaru leta 1879 so bile prenovljene Šetincova, Rotarjeva, Pišlerjeva, Jernejčičeva, Jerebova in Turšičeva hiša. Do danes pa se je ohranila stara tlorisna zasnova ceste in strnjena obcestna pozidava, ki izvirata iz pred 19. stoletja.
Sestavek Sprehod po vrhniški Stari cesti je napisala Polona Roblek (sedaj Zalokar), objavljen pa je bil v deveti številki publikacije Vrhniški razgledi leta 2008. Pričujoče delo ne bi moglo nastati brez zapisov in pripovedovanj gospe Frančiške Zalaznik, Ipavčeve s Stare ceste, ter gospodov Nika Šušteršiča in Francija Dovča. Vsestransko pomoč pri zbiranju in urejanju podatkov je nudila gospa Marija Oblak Čarni, sledove Stare ceste pa so pomagali odkrivati še mnogi prijazni Vrhničani.
Digitalna zbirka je nastala v okviru projekta Moja ulica knjižnic osrednjeslovenske regije, pripravila pa jo je Anja Frkovič.
Današnja ulica Stara cesta se začenja z Berzovo slaščičarno, Stara cesta 1 in končuje pri Cankarjevi hiši, Stara cesta 54. Dodali smo Gregatovo in Mokarjevo hišo iz nekdanjega pretežno kmečkega jedra vasi, potem Brenčičevo, Pot k Trojici 2, ter Kraševčevo in Štefkovo hišo s Čuže, ki so se v preteklosti zaradi svoje dejavnosti povezovale s Staro cesto. Vogalno Hočevarjevo hišo veže s Staro cesto skupno lastništvo s sosednjima stavbama.
Zaradi boljše preglednosti so podatki o Stari cesti predstavljeni grupirano: osnovni dve skupini sta leva stran ulice in desna stran ulice, ti dve pa se nadalje spet delita po posameznih odsekih. Leva stran ulice je razdeljena na tri take odseke: prvi se začne s Hočevarjevo hišo na Cankarjevem trgu 10 in konča s Stanovnikovo na Stari cesti 10, drugi odsek se začne z Lenarčičevo hišo na Stari cesti 13 in konča z Okrajškovo na številki 25, tretji odsek pa se začne s Popitovo hišo na Stari cesti 31 in zaključi z Mokarjevo na Cesti 6. maja 1.
Prvi odsek zajema Hočevarjevo hišo na Cankarjevem trgu 10 ter sedem stavb na levi strani Stare ceste: dve Hočevarjevi hiši, Šetinčevo hišo in Šetinčevo skladišče, Potrebuješevo, Jeračnikovo in Stanovnikovo hišo.
Prejšnji naslovi: Vrhnika 11 (1890); Vrhnika 23 (1914)
Sprehod po vrhniški Stari cesti
Stara cesta
Leva stran ulice
Cankarjev trg 10 - Stara cesta 10
Hočevar, Cankarjev trg 10
Hočevar, Stara cesta 2
Hočevar, Stara cesta 2a
Šetinc, Stara cesta 4
Šetinčevo skladišče, Stara cesta 4a
Potrebuješ, Stara cesta 6
Jeračnik, Stara cesta 8
Stanovnik, Stara cesta 10
Stara cesta 13 - Stara cesta 25
Lenarčič, Stara cesta 13
Pišler, Stara cesta 15
Lorenčkova hiša, brez številke
Hodnik, Stara cesta 18
Šušteršič, Stara cesta 19
Adamič, Stara cesta 21
Kunstelj, Stara cesta 23
Okrajšek, Stara cesta 25
Stara cesta 31 - Cesta 6. maja 1
Popit, Stara cesta 31
Rožmanc, Stara cesta 35
Žibert, Stara cesta 37
Leskovec, Stara cesta 40
Polanc, Stara cesta 45
Brglez, Stara cesta 47
Porenta, Stara cesta 49
Habe, Stara cesta 52
Turšič, Stara cesta 53
Cankar, Stara cesta 54
Grega, Pri lipi 2
Mokar, Cesta 6. maja 1 (danes stan. blok)
Desna stran ulice
Cerkev sv. Lenarta - Stara cesta 9
Cerkev sv. Lenarta
Berzo, Stara cesta 1
Delavska stanovanja, Stara cesta 1a
Drašler, Stara cesta 3
Kranjc, Stara cesta 5
Rotar, Stara cesta 7
Medič, Stara cesta 9
Stara cesta 11 - Stara cesta 24
Majer, Stara cesta 11
Grampovčan, Stara cesta 12
Mauri, Stara cesta 14
Síkyta, Stara cesta 16
Jernejčič, Stara cesta 17
Kovačin, Stara cesta 17a
Klama, Stara cesta 20
Mihevc, Stara cesta 22
Par, Stara cesta 24
Žontova ledenica
Stara cesta 27 - Stara cesta 41
Brlinček, Stara cesta 27
Krašovec, Čuža 1
Štefk, Čuža 3
Brenčič, Stara cesta 28
Kunstelj, Stara cesta 29
Jereb, Stara cesta 30
Jerebova delavnica, Stara cesta 30a
Štular, Stara cesta 32
Stričk, Stara cesta 33
Krašnar, Stara cesta 34
Zalaznik, Stara cesta 36
Brenčič, Pot k Trojici 2
Kovač, Stara cesta 39
Langenvalter, Stara cesta 41
Stara cesta 42 - Stara cesta 51
Mrovc, Stara cesta 42
Močan, Stara cesta 43
Dobrovoljc, Stara cesta 44
Verbič, Stara cesta 46
Japelj, Stara cesta 48
Oblak, Stara cesta 50
Rozman, Stara cesta 51
Viri in literatura
Prejšnji naslovi: Vrhnika 12 (1890); Vrhnika 96 (1914); Stara cesta 2 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 13 (1890); Vrhnika 97 (1914); Stara cesta 3 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 14 (1890); Vrhnika 99 (1914); Stara cesta 5 (1934)
K Šetinčevi hiši je sodilo tudi skladišče za potrebe trgovine, zgrajeno pravokotno na Staro cesto. Postavil ga je Martin Brilej, ki je dne 26. 5. 1891 zaprosil vrhniško županijo za dovoljenje gradnje hleva s kolarnico, v prvem nadstropju pa magazina za železnino in različno robo. V stavbi se danes nahajata Agencija za nepremičnine Svet in notarska pisarna Peter Meze.
Prejšnji naslovi: Vrhnika 15 (1890); Vrhnika 101 (1914); Stara cesta 7 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 16 (1890); Vrhnika 105 (1914); Stara cesta 11 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 17 (1890); Vrhnika 106 (1914); Stara cesta 12 (1934)
Drugi odsek zajema hiše na levi strani ulice s hišnimi številkami od 13 do 25: Lenarčičevo, Pišlerjevo, Lorenčkovo, Hodnikovo, Šušteršičevo, Adamičevo, Kunstljevo in Okrajškovo.
Prejšnji naslovi: Vrhnika 18 (1890); Vrhnika 110 (1914); Stara cesta 16 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 19 (1890); Vrhnika 111 (1914); Stara cesta 17 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 20 (1890); Vrhnika 114 (1914); Stara cesta 21a (1939); Stara cesta 16 (1970)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 21 (1890); Vrhnika 116 (1914); Stara cesta 21 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 22 (1890); Vrhnika 118 (1914); Stara cesta 23 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 23 (1890); Vrhnika 119 (1914); Stara cesta 24 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 202 (1890); Vrhnika 121 (1914); Stara cesta 26 (1934)
Stara cesta 31 - Cesta 6. maja 1
Stara cesta 31 - Cesta 6. maja 1
Prejšnji naslovi: Vrhnika 24 (1890); Vrhnika 130 (1914); Stara cesta 35 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 230 (1890); Vrhnika 134 (1914); Stara cesta 38 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 25 (1890); Vrhnika 135 (1914); Stara cesta 39 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 251 (1890); Vrhnika 139 (1914); Stara cesta 42 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 26 (1890); Vrhnika 178 (1914); Stara cesta 47 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 28 (1890); Vrhnika 179 (1914); Stara cesta 48 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 30 (1890); Vrhnika 182 (1914); Stara cesta 50 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 31 (1890); Vrhnika 185 (1914); Stara cesta 53 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 32 (1890); Vrhnika 186 (1914); Stara cesta 54 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 207 (1890); Vrhnika 188 (1914); Stara cesta 56 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 240 (1890); Vrhnika 189 (1914); Kotnikova cesta 2 (1934)
Desna stran ulice
Desna stran ulice je razdeljena v štiri odseke: prvi se začne s cerkvijo sv. Lenarta in konča z Medičevo hišo na Stari cesti 9, drugi se začne z Majerjevo hišo na številki 11 in konča s Parovo na številki 24, tretji se začne z Brlinčkovo hišo na Stari cesti 27 in konča z Langenvalterjevo na številki 41, četrti odsek pa se začne z Mrovčevo hišo na številki 42 in konča z Rozmanovo na Stari cesti 51.
Cerkev sv. Lenarta - Stara cesta 9
Cerkev sv. Lenarta - Stara cesta 9
Razširjeni začetni del Stare ceste ustvarja s cerkvijo sv. Lenarta in nasproti stoječo vogalno Hočevarjevo hišo ter Cankarjevim trgom zaokroženi tržni prostor.
Prejšnji naslovi: Vrhnika 140 (1890); Vrhnika 95 (1914); Stara cesta 1 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 139 (1890); Vrhnika 41 (1914)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 138 (1890); Vrhnika 98 (1914); Stara cesta 4 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 136 (1890); Vrhnika 100 (1914); Stara cesta 6 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 135 in 134 (1879), 239 (1890); Vrhnika 102 in 103 (1914); Stara cesta 8 in 9 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 133 (1890); Vrhnika 104 (1914); Stara cesta 10 (1934) / Medič, Stara cesta 9
Stara cesta 11 - Stara cesta 24
Drugi odsek zajema hiše na desni strani ulice od naslova Stara cesta 11 do naslova Stara cesta 24: Majerjevo, Grampovčanovo, Maurijevo, Síkityno, Jernejčičevo, Kovačinovo, Klamovo, Mihevčevo in Parovo hišo, na koncu pa še Žontovo ledenico.
Prejšnji naslovi: Vrhnika 132 (1890); Vrhnika 107 (1914); Stara cesta 13 (1934)
Grampovčan, Stara cesta 12 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 131 (1890); Vrhnika 108 (1914); Stara cesta 14 (1934)
Mauri, Stara cesta 14 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 130 (1890); Vrhnika 109 (1914); Stara cesta 15 (1934)
Síkyta, Stara cesta 16 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 129 (1890); Vrhnika 112 (1914); Stara cesta 18 (1934)
Jernejčič, Stara cesta 17 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 128 (1890); Vrhnika 113 (1914); Stara cesta 19 (1934)
Kovačin, Stara cesta 17a / Prejšnji naslovi: Vrhnika 127 (1890); Vrhnika 115 (1914); Stara cesta 20 (1934)
Klama, Stara cesta 20 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 125 (1890); Vrhnika 117 (1914); Stara cesta 22 (1934)
Mihevc, Stara cesta 22 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 123 (1890); Vrhnika 120 (1914); Stara cesta 25 (1934)
Par, Stara cesta 24 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 122 (1890); Vrhnika 122 (1914); Stara cesta 27 (1934)
Žontova ledenica / Matija Hodnik, Žontov, je na tem mestu leta 1894 postavil ledenico, ki so jo uporabljali do leta 1923.
Stara cesta 27 - Stara cesta 41 / Tretji odsek vključuje hiše na desni strani ulice od naslova Stara cesta 27 do naslova Stara cesta 41: Brlinčkovo, Krašovčevo, Štefkovo, Brenčičevo, Kunstljevo, Jerebovo skupaj z delavnico, Štularjevo, Stričkovo, Krašnarjevo, Zalaznikovo, Brenčičevo na Poti k Trojici 2, Kovačevo in Langenvalterjevo hišo.
Prejšnji naslovi: Vrhnika 118 (1890); Vrhnika 125 (1914); Stara cesta 30 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 119 (1890); Vrhnika 124 (1914); Stara cesta 29 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 120 (1890); Vrhnika 123 (1914); Stara cesta 28 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 117 (1890); Vrhnika 126 (1914); Stara cesta 31 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 84 (1890); Vrhnika 127 (1914); Stara cesta 32 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 116 (1890); Vrhnika 128 (1914); Stara cesta 33 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 115 (1890); Vrhnika 129 (1914)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 114 (1890); Vrhnika 131 (1914); Stara cesta 34 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 113 (1890); Vrhnika 132 (1914); Stara cesta 36 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 112 (1890); Vrhnika 133 (1914); Stara cesta 37 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 111 (1890); Vrhnika 136 (1914); Stara cesta 40 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 89 (1890); Vrhnika 137 (1914); Na klancu 31 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 110 (1890); Vrhnika 138 (1914); Stara cesta 41 (1934)
Langenvalter, Stara cesta 41 / Prejšnji naslov: Stara cesta 43 (1935)
Stara cesta 42 - Stara cesta 51 / Četrti odsek zajema sedem hiš na desni strani Stare ceste in sicer: Mrovčevo, Močanovo, Dobrovoljčevo, Verbičevo, Japljevo, Oblakovo in Rozmanovo.
Mrovc, Stara cesta 42 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 108 (1890); Vrhnika 140 (1914); Stara cesta 44 (1934)
Močan, Stara cesta 43 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 141 (pred 1934); Stara cesta 45 (1934)
Dobrovoljc, Stara cesta 44 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 142 (pred 1934); Stara cesta 46 (1934)
Verbič, Stara cesta 46 / Prejšnji naslov: Stara cesta 57 (1950)
Japelj, Stara cesta 48 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 241 (1890); Vrhnika 180 (1914); Stara cesta 49 (1934)
Oblak, Stara cesta 50 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 107 (1890); Vrhnika 183 (1914); Stara cesta 51 (1934)
Rozman, Stara cesta 51 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 106 (1890); Vrhnika 184 (1914); Stara cesta 52 (1934)
Sprehod po vrhniški Stari cesti (kamra.si)
***
Vrhniških razgledov št 12, kjer je popis družin Vrhnike iz okol leta 1834. Vidi se kdaj so že bili - Grampovčniki v vaši hiši, če je bila stara h štev 131. Priimek Zajc so bili na Vrhniki že od leta 1639 do 1745 je narejen index popisa rojstev na Vrhniki. 45 priimek Zajc rojenih Od 1745 naprej bi bilo potrebno zgradit rodovnik - kdaj kasneje. Tako, da veš, da je domače ime ostalo od takrat, ko so tu živeli s tem priimkom Zajc Vrhnika Breg in Vas. Zapis v knjigi Nikolaj Gramp, žena Ana Skodlar poroč 8.2.1847. Da domače ime obstaja lahko 300 let. 1772 so nastale h številke.
***
Matične knjige na spletu.
župnijo Vrhnika
https://data.matricula-online.eu/de/slovenia/ljubljana/
Vrhnika – nekoč
Leta 1753 je bilo na Vrhniki 226 družin, veste koliko jih je danes?
Bilo je le 38 pravih kmetov in kar 39 čolnarjev
Leta 1802 je bilo žalostno leto, umrlo je kar 111 otrok – zakaj? Bomo izvedeli
Ste vedeli, da je bil prapraded pesnika Dragotina Ketteja Vrhničan čevljar Anton Kette
Le kje na Vrhniki je avstrijski cesar Franc pričakal neapeljskega kralja?
Med najstarejšimi kmečkimi rodovi so bili Jelovški
Cesarica Marija Terezija je leta 1753 s posebnim patentom odredila popis vseh prebivalcev in tako so župniki po farah opravili popise. Lepo in iz tega izvemo lahko marsikaj. Takrat je na Vrhniki živelo 1401 ljudi in le 6 procentov je bilo starih nad 50 let. Ja, umirali so zgodaj, je pa v fari tedaj živelo več moških kot žensk. Le tri leta za tem so popisali tudi vsa posestva in delavce. Vrhnika je takrat imela 38 pravih kmetov in 178 poddružnikov in bajtarjev. Vrhnika je imela še pet gostilničarjev, pet krojačev, šest čevljarjev, pet mlinarjev, dva krznarja, dva ključavničarja, dva tesarja, dva tkavca, in po en branjevec, starinar, kuhar, mesar, sodar, krovec, barvar, kovač in sodni sluga in kar 39 čolnarjev.
Nekako med najstarejšimi kmečkimi rodovi so bili Jelovški. Eno hišo so imeli ob vaškem potoku, drugo pa „na grabnu“ in zato so rekli hišo „pri Grabenčanu“. Zadnji moški potomec prvega rodu, ki je umrl leta 1927 je bil Gabrijel Jelovšek, dolgoletni vrhniški župan. Njihov rod je bil precej močan in okoli leta 1700 so sezidali ob potoku mogočno hišo (Ob potoku št. 21). O tej hiši je pisal tudi Ivan Cankar – Zakleti graščini podobna.
Zaradi velike umrljivosti zlasti med mladino bi moralo število prebivalcev stalno padati. Leta 1802 je v enem letu umrlo 145 ljudi, od tega 111 otrok. 77 otrok je umrlo zaradi črnih koz. Se je pa v kraj že takrat naseljevalo vedno več novih ljudi in tako je Vrhnika leta 1821 po končanih francoskih vojnah imela že 1910 prebivalcev.
Veliko je bilo obrtnikov, ki so prišli na Vrhniko in se tukaj oženili. Tako se je leta 1770 poročil na Vrhniki kovaški pomočnik Anton Langenwalter z Bavarskega. Njegovi potomci še danes živijo tukaj ( danes me je klical Janez - potomec in mi dejal, da je bil Anton kar pravi mojster kovaštva in ne samo pomočnik). Tako se leta 1768 na Vrhniki pojavi čevljar Anton Kette, parpraded pesnika Dragotina Ketteja. Živeli so na Stari cesti pri Šuštarčku. Njegov vnuk Filip je bil učitelj in oče pesnika Dragotina.
Zanimivo zgodovino je za seboj pustil tudi mesar Pavel Mavsar (Stara cesta 21). Bil je petičen mož in zelo premožen in njegova zgodovina je res obsežna. Morda jo opišem drugič.
Spet drugi pa so bili poddružniki, ki so imeli poleg majhnega vrtička navadno še nekaj lazov. Tako so na lastno pest iztrebili Košace in zemljo ob Beli in si napravili laze. Deželski sodnik je leta 1588 dobil nalogo, da laze popiše in oceni, nato so vpisali v urbar.Niso pa bili vsi poddružniki tako premožni. Na Klancu je umrl leta 1798 Matija Pišek, ki je imel poleg žene še tri otroke. Najstarejši je bil star 16. let. Lesena bajta št. 160 (sedaj Na klancu št. 
je bila na pol podrta. Poleg te je imel še tri laze in imel je dve kravici in telico. Vsa njegova sobna oprava je bila miza, ena postelja, dva lonca in dve lončeni skledi, štirje leseni krožniki , nečke in nekaj lesenih žlic. Nehote se človek spominja na Cankarjevega „Lavrina“ in njegovo sobo, kjer so otroci spali kar na tleh, pokriti s starimi cunjami.Tudi vrhniških poštarjev je bilo kar nekaj. Prva jezdna pošta je odšla leta 1588 iz Ljubljane preko Gorice do Benetk. Prvi poštni odpravnik na Vrhniki je bil sodnik Janez Flah. Njemu je sledil leta 1624 Hieronim Muregger. Najbolj znani saj za nas pa je bil Janez Jakob Hofman. Pri njem je Valvazor leta 1684 poizvedoval o izvoru Bele nad Starim Malnom nad Vrhniko, kjer je Lintvern občasno bruhal vodo. Tu je poštar Hofman ujel mladega „lintverna“ katerega je izbruhala voda. Bila je človeška ribica, ki jo je voda izbruhala na dan. Tukaj naj opozorim, ko sem se pred dnevi pogovarjal s strokovnjakom za krasoslovje Francijem Gabrovškom, da danes še vedno dvomijo o tem zapisu. Več strokovnjakov se je že opredelilo, da Lintvern v sebi nima človeških ribic.? Tukaj bomo pozorni in spremljali, morda pa se enkrat pojavi in potrdi ta zapis Valvazorja.Toliko za enkrat.
Sploh ta del Vrhnike - Opekarska in pa Impex je zelo zanimiv. Tukaj je še veliko zgodb za obdelati in zapisati. Pred meseci sem obiskal tudi Jožeta Suhadolnika, ki jih danes šteje že 94 let in veliko ve o zgodovini tega kraja tukaj. Vredno, da se zapiše.
Stavba Impexa je zdaj lepo obnovljena. Notri živijo družine. Nekoč pa je bila to vrhniška imenitna hiša v kateri je (prespal?) ali le počakal v tej hiši (ni točnega podatka) med drugim tudi avstrijski cesar Franc, ko je čakal neapeljskega kralja, da sta skupaj odšla na ljubljanski kongres.
Vir: Rafael Ogrin, časopis Slovenec od leta 1925 do 1930, Zgodovinska kronika leta 1963, arhivi Irena Rossi
Jure Žitko in arhivi Slovenec časopisi 1925 -1930
Ime Stara cesta je ulica uradno dobila sredi 30. let 20. stoletja (leta 1934), ko se je na podlagi Zakona o imenih krajev in ulic in o oznamenjevanju hiš s hišnimi številkami iz leta 1930 po celotni kraljevini Jugoslaviji pričelo ulično številčenje naselij. Ime stara cesta se je ceste prijelo po odprtju nove cesarske ceste Vrhnika–Planina leta 1806. Uporabljalo se je v pogovorni rabi in neuradno v naslovih gradbenih dokumentov. V starih gradbenih načrtih se imenuje tudi tržna cesta (1878), cesta skoz Vrhniko (1882), cesta v trg (1930) in kantonska cesta (1939).
Zgodovina ceste je, kot pove ime sámo, veliko starejša. Po njej so se od prazgodovine dalje pomikale trgovske karavane in vojaške odprave iz tržaškega zaledja preko Logatca mimo Ljubljane ter naprej v notranjost in obratno. Tudi stara rimska cesta je nekoč tekla po trasi Stare ceste. K njenemu lociranju so pripomogle arheološke najdbe antičnih grobov in naselbinskih ostankov, sledovi kolesnic pa so morali biti dobro opazni še v 19. stoletju. V antiki se je ob cesti razvilo rimsko mesto Nauportus. Pristaniško in trško mesto je doseglo največji razcvet v prvem stoletju pr. Kr., po vojaškem oplenjenju leta 14 po Kr. pa je vlogo najpomembnejšega mesta ob Ljubljanici prevzela istega leta nastala Emona. Prometna povezava Italije preko današnjega slovenskega ozemlja z Ogrsko, ki je v grobem sledila smeri stare rimske vie publice, je bila najpomembnejša srednjeveška cesta na Slovenskem in je v 15. ter 16. stoletju sodila med važnejše evropske trgovske magistrale. Odsek med Vrhniko in Ljubljano je bil njen edini plovni del, kjer je blagovni promet na Bregu prešel iz kopne v cenejšo rečno obliko. Živahen promet v dobi srednjeveškega in novoveškega tovorjenja ter prevozništva pa je že davno narekoval tlakovanje ulice s skalnatimi ploščami, ki so popotnike rešile prevelikega blata ob slabem vremenu.
Velika prometna vloga stare ceste je začela počasi upadati z izgradnjo zgoraj omenjene nove tranzitne ceste Dunaj–Trst leta 1806, še bolj pa z odprtjem železnice Ljubljana–Trst leta 1857, kar se je odražalo tudi v pojavu novih dejavnosti med tržani.
Sprehod po Stari cesti z gosto pozidanimi, mestoma kar nagnetenimi hišami brez prehodov, odkriva dva arhitekturna sloga vrhniškega območja. Pod vplivom ljubljansko-dolenjskega stavbarstva so nastale nizke hiše mehkega obrisa z dvokapno streho na čop in pod vplivom notranjsko-kraškega stila hiše s peterostranim tlorisom in poševnim vhodom, arkadnimi hodniki in začelnimi fasadami. Na začetku ulice srečamo ambicioznejše meščanske stavbe, v nadaljevanju pa obrtniške in kmečke hiše. Kmečka hiša na Vrhniki je nizka in ima dolgo fasadno steno, ki se pa v sredi, kjer je vhod, lomi v kotu 45 ? ter se potem nadaljuje v prvotni smeri. Zadnjih ni veliko, saj je bilo kmetov v primerjavi s tovorniki, z izposojevalci konj, obrtniki, s trgovci in z gostilničarji tu malo. Nekaj je bilo kajžarskih hiš, ki so jih do trške skupnosti zavezovale dolžnosti v cestnih popravilih, polnočni straži in občasni vojaški službi. Večina stavb kulturne dediščine, med katere sodijo Berzova, vse tri Hočevarjeve, Drašlerjeva, Kranjčeva, Potrebuješeva, Rotarjeva, Lorenčkova, Jernejčičeva, Adamičeva, Rožmancova, Polancova in Turšičeva, pripada stilnemu obdobju »ljudskega klasicizma« druge in tretje tretjine 19. stoletja. Polancova in Lorenčkova hiša sta ohranili baročno zunanjo podobo. Večina ostalih stavb je bila v 19. ali 20. stoletju prenovljenih, na kar kažejo značilne členitve fasad in hišni portali z vklesanimi letnicami ter začetnicami imen lastnikov. Vzroki za prenovo so bili med drugim tudi požari, ki so uničili dobršen del lesenih stavb. Po večjem požaru leta 1879 so bile prenovljene Šetincova, Rotarjeva, Pišlerjeva, Jernejčičeva, Jerebova in Turšičeva hiša. Do danes pa se je ohranila stara tlorisna zasnova ceste in strnjena obcestna pozidava, ki izvirata iz pred 19. stoletja.
Sestavek Sprehod po vrhniški Stari cesti je napisala Polona Roblek (sedaj Zalokar), objavljen pa je bil v deveti številki publikacije Vrhniški razgledi leta 2008. Pričujoče delo ne bi moglo nastati brez zapisov in pripovedovanj gospe Frančiške Zalaznik, Ipavčeve s Stare ceste, ter gospodov Nika Šušteršiča in Francija Dovča. Vsestransko pomoč pri zbiranju in urejanju podatkov je nudila gospa Marija Oblak Čarni, sledove Stare ceste pa so pomagali odkrivati še mnogi prijazni Vrhničani.
Digitalna zbirka je nastala v okviru projekta Moja ulica knjižnic osrednjeslovenske regije, pripravila pa jo je Anja Frkovič.
Današnja ulica Stara cesta se začenja z Berzovo slaščičarno, Stara cesta 1 in končuje pri Cankarjevi hiši, Stara cesta 54. Dodali smo Gregatovo in Mokarjevo hišo iz nekdanjega pretežno kmečkega jedra vasi, potem Brenčičevo, Pot k Trojici 2, ter Kraševčevo in Štefkovo hišo s Čuže, ki so se v preteklosti zaradi svoje dejavnosti povezovale s Staro cesto. Vogalno Hočevarjevo hišo veže s Staro cesto skupno lastništvo s sosednjima stavbama.
Zaradi boljše preglednosti so podatki o Stari cesti predstavljeni grupirano: osnovni dve skupini sta leva stran ulice in desna stran ulice, ti dve pa se nadalje spet delita po posameznih odsekih. Leva stran ulice je razdeljena na tri take odseke: prvi se začne s Hočevarjevo hišo na Cankarjevem trgu 10 in konča s Stanovnikovo na Stari cesti 10, drugi odsek se začne z Lenarčičevo hišo na Stari cesti 13 in konča z Okrajškovo na številki 25, tretji odsek pa se začne s Popitovo hišo na Stari cesti 31 in zaključi z Mokarjevo na Cesti 6. maja 1.
Prvi odsek zajema Hočevarjevo hišo na Cankarjevem trgu 10 ter sedem stavb na levi strani Stare ceste: dve Hočevarjevi hiši, Šetinčevo hišo in Šetinčevo skladišče, Potrebuješevo, Jeračnikovo in Stanovnikovo hišo.
Prejšnji naslovi: Vrhnika 11 (1890); Vrhnika 23 (1914)
Sprehod po vrhniški Stari cesti
Stara cesta
Leva stran ulice
Cankarjev trg 10 - Stara cesta 10
Hočevar, Cankarjev trg 10
Hočevar, Stara cesta 2
Hočevar, Stara cesta 2a
Šetinc, Stara cesta 4
Šetinčevo skladišče, Stara cesta 4a
Potrebuješ, Stara cesta 6
Jeračnik, Stara cesta 8
Stanovnik, Stara cesta 10
Stara cesta 13 - Stara cesta 25
Lenarčič, Stara cesta 13
Pišler, Stara cesta 15
Lorenčkova hiša, brez številke
Hodnik, Stara cesta 18
Šušteršič, Stara cesta 19
Adamič, Stara cesta 21
Kunstelj, Stara cesta 23
Okrajšek, Stara cesta 25
Stara cesta 31 - Cesta 6. maja 1
Popit, Stara cesta 31
Rožmanc, Stara cesta 35
Žibert, Stara cesta 37
Leskovec, Stara cesta 40
Polanc, Stara cesta 45
Brglez, Stara cesta 47
Porenta, Stara cesta 49
Habe, Stara cesta 52
Turšič, Stara cesta 53
Cankar, Stara cesta 54
Grega, Pri lipi 2
Mokar, Cesta 6. maja 1 (danes stan. blok)
Desna stran ulice
Cerkev sv. Lenarta - Stara cesta 9
Cerkev sv. Lenarta
Berzo, Stara cesta 1
Delavska stanovanja, Stara cesta 1a
Drašler, Stara cesta 3
Kranjc, Stara cesta 5
Rotar, Stara cesta 7
Medič, Stara cesta 9
Stara cesta 11 - Stara cesta 24
Majer, Stara cesta 11
Grampovčan, Stara cesta 12
Mauri, Stara cesta 14
Síkyta, Stara cesta 16
Jernejčič, Stara cesta 17
Kovačin, Stara cesta 17a
Klama, Stara cesta 20
Mihevc, Stara cesta 22
Par, Stara cesta 24
Žontova ledenica
Stara cesta 27 - Stara cesta 41
Brlinček, Stara cesta 27
Krašovec, Čuža 1
Štefk, Čuža 3
Brenčič, Stara cesta 28
Kunstelj, Stara cesta 29
Jereb, Stara cesta 30
Jerebova delavnica, Stara cesta 30a
Štular, Stara cesta 32
Stričk, Stara cesta 33
Krašnar, Stara cesta 34
Zalaznik, Stara cesta 36
Brenčič, Pot k Trojici 2
Kovač, Stara cesta 39
Langenvalter, Stara cesta 41
Stara cesta 42 - Stara cesta 51
Mrovc, Stara cesta 42
Močan, Stara cesta 43
Dobrovoljc, Stara cesta 44
Verbič, Stara cesta 46
Japelj, Stara cesta 48
Oblak, Stara cesta 50
Rozman, Stara cesta 51
Viri in literatura
Prejšnji naslovi: Vrhnika 12 (1890); Vrhnika 96 (1914); Stara cesta 2 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 13 (1890); Vrhnika 97 (1914); Stara cesta 3 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 14 (1890); Vrhnika 99 (1914); Stara cesta 5 (1934)
K Šetinčevi hiši je sodilo tudi skladišče za potrebe trgovine, zgrajeno pravokotno na Staro cesto. Postavil ga je Martin Brilej, ki je dne 26. 5. 1891 zaprosil vrhniško županijo za dovoljenje gradnje hleva s kolarnico, v prvem nadstropju pa magazina za železnino in različno robo. V stavbi se danes nahajata Agencija za nepremičnine Svet in notarska pisarna Peter Meze.
Prejšnji naslovi: Vrhnika 15 (1890); Vrhnika 101 (1914); Stara cesta 7 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 16 (1890); Vrhnika 105 (1914); Stara cesta 11 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 17 (1890); Vrhnika 106 (1914); Stara cesta 12 (1934)
Drugi odsek zajema hiše na levi strani ulice s hišnimi številkami od 13 do 25: Lenarčičevo, Pišlerjevo, Lorenčkovo, Hodnikovo, Šušteršičevo, Adamičevo, Kunstljevo in Okrajškovo.
Prejšnji naslovi: Vrhnika 18 (1890); Vrhnika 110 (1914); Stara cesta 16 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 19 (1890); Vrhnika 111 (1914); Stara cesta 17 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 20 (1890); Vrhnika 114 (1914); Stara cesta 21a (1939); Stara cesta 16 (1970)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 21 (1890); Vrhnika 116 (1914); Stara cesta 21 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 22 (1890); Vrhnika 118 (1914); Stara cesta 23 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 23 (1890); Vrhnika 119 (1914); Stara cesta 24 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 202 (1890); Vrhnika 121 (1914); Stara cesta 26 (1934)
Stara cesta 31 - Cesta 6. maja 1
Stara cesta 31 - Cesta 6. maja 1
Prejšnji naslovi: Vrhnika 24 (1890); Vrhnika 130 (1914); Stara cesta 35 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 230 (1890); Vrhnika 134 (1914); Stara cesta 38 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 25 (1890); Vrhnika 135 (1914); Stara cesta 39 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 251 (1890); Vrhnika 139 (1914); Stara cesta 42 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 26 (1890); Vrhnika 178 (1914); Stara cesta 47 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 28 (1890); Vrhnika 179 (1914); Stara cesta 48 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 30 (1890); Vrhnika 182 (1914); Stara cesta 50 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 31 (1890); Vrhnika 185 (1914); Stara cesta 53 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 32 (1890); Vrhnika 186 (1914); Stara cesta 54 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 207 (1890); Vrhnika 188 (1914); Stara cesta 56 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 240 (1890); Vrhnika 189 (1914); Kotnikova cesta 2 (1934)
Desna stran ulice
Desna stran ulice je razdeljena v štiri odseke: prvi se začne s cerkvijo sv. Lenarta in konča z Medičevo hišo na Stari cesti 9, drugi se začne z Majerjevo hišo na številki 11 in konča s Parovo na številki 24, tretji se začne z Brlinčkovo hišo na Stari cesti 27 in konča z Langenvalterjevo na številki 41, četrti odsek pa se začne z Mrovčevo hišo na številki 42 in konča z Rozmanovo na Stari cesti 51.
Cerkev sv. Lenarta - Stara cesta 9
Cerkev sv. Lenarta - Stara cesta 9
Razširjeni začetni del Stare ceste ustvarja s cerkvijo sv. Lenarta in nasproti stoječo vogalno Hočevarjevo hišo ter Cankarjevim trgom zaokroženi tržni prostor.
Prejšnji naslovi: Vrhnika 140 (1890); Vrhnika 95 (1914); Stara cesta 1 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 139 (1890); Vrhnika 41 (1914)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 138 (1890); Vrhnika 98 (1914); Stara cesta 4 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 136 (1890); Vrhnika 100 (1914); Stara cesta 6 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 135 in 134 (1879), 239 (1890); Vrhnika 102 in 103 (1914); Stara cesta 8 in 9 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 133 (1890); Vrhnika 104 (1914); Stara cesta 10 (1934) / Medič, Stara cesta 9
Stara cesta 11 - Stara cesta 24
Drugi odsek zajema hiše na desni strani ulice od naslova Stara cesta 11 do naslova Stara cesta 24: Majerjevo, Grampovčanovo, Maurijevo, Síkityno, Jernejčičevo, Kovačinovo, Klamovo, Mihevčevo in Parovo hišo, na koncu pa še Žontovo ledenico.
Prejšnji naslovi: Vrhnika 132 (1890); Vrhnika 107 (1914); Stara cesta 13 (1934)
Grampovčan, Stara cesta 12 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 131 (1890); Vrhnika 108 (1914); Stara cesta 14 (1934)
Mauri, Stara cesta 14 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 130 (1890); Vrhnika 109 (1914); Stara cesta 15 (1934)
Síkyta, Stara cesta 16 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 129 (1890); Vrhnika 112 (1914); Stara cesta 18 (1934)
Jernejčič, Stara cesta 17 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 128 (1890); Vrhnika 113 (1914); Stara cesta 19 (1934)
Kovačin, Stara cesta 17a / Prejšnji naslovi: Vrhnika 127 (1890); Vrhnika 115 (1914); Stara cesta 20 (1934)
Klama, Stara cesta 20 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 125 (1890); Vrhnika 117 (1914); Stara cesta 22 (1934)
Mihevc, Stara cesta 22 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 123 (1890); Vrhnika 120 (1914); Stara cesta 25 (1934)
Par, Stara cesta 24 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 122 (1890); Vrhnika 122 (1914); Stara cesta 27 (1934)
Žontova ledenica / Matija Hodnik, Žontov, je na tem mestu leta 1894 postavil ledenico, ki so jo uporabljali do leta 1923.
Stara cesta 27 - Stara cesta 41 / Tretji odsek vključuje hiše na desni strani ulice od naslova Stara cesta 27 do naslova Stara cesta 41: Brlinčkovo, Krašovčevo, Štefkovo, Brenčičevo, Kunstljevo, Jerebovo skupaj z delavnico, Štularjevo, Stričkovo, Krašnarjevo, Zalaznikovo, Brenčičevo na Poti k Trojici 2, Kovačevo in Langenvalterjevo hišo.
Prejšnji naslovi: Vrhnika 118 (1890); Vrhnika 125 (1914); Stara cesta 30 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 119 (1890); Vrhnika 124 (1914); Stara cesta 29 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 120 (1890); Vrhnika 123 (1914); Stara cesta 28 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 117 (1890); Vrhnika 126 (1914); Stara cesta 31 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 84 (1890); Vrhnika 127 (1914); Stara cesta 32 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 116 (1890); Vrhnika 128 (1914); Stara cesta 33 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 115 (1890); Vrhnika 129 (1914)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 114 (1890); Vrhnika 131 (1914); Stara cesta 34 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 113 (1890); Vrhnika 132 (1914); Stara cesta 36 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 112 (1890); Vrhnika 133 (1914); Stara cesta 37 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 111 (1890); Vrhnika 136 (1914); Stara cesta 40 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 89 (1890); Vrhnika 137 (1914); Na klancu 31 (1934)
Prejšnji naslovi: Vrhnika 110 (1890); Vrhnika 138 (1914); Stara cesta 41 (1934)
Langenvalter, Stara cesta 41 / Prejšnji naslov: Stara cesta 43 (1935)
Stara cesta 42 - Stara cesta 51 / Četrti odsek zajema sedem hiš na desni strani Stare ceste in sicer: Mrovčevo, Močanovo, Dobrovoljčevo, Verbičevo, Japljevo, Oblakovo in Rozmanovo.
Mrovc, Stara cesta 42 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 108 (1890); Vrhnika 140 (1914); Stara cesta 44 (1934)
Močan, Stara cesta 43 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 141 (pred 1934); Stara cesta 45 (1934)
Dobrovoljc, Stara cesta 44 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 142 (pred 1934); Stara cesta 46 (1934)
Verbič, Stara cesta 46 / Prejšnji naslov: Stara cesta 57 (1950)
Japelj, Stara cesta 48 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 241 (1890); Vrhnika 180 (1914); Stara cesta 49 (1934)
Oblak, Stara cesta 50 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 107 (1890); Vrhnika 183 (1914); Stara cesta 51 (1934)
Rozman, Stara cesta 51 / Prejšnji naslovi: Vrhnika 106 (1890); Vrhnika 184 (1914); Stara cesta 52 (1934)
Sprehod po vrhniški Stari cesti (kamra.si)
***
Vrhniških razgledov št 12, kjer je popis družin Vrhnike iz okol leta 1834. Vidi se kdaj so že bili - Grampovčniki v vaši hiši, če je bila stara h štev 131. Priimek Zajc so bili na Vrhniki že od leta 1639 do 1745 je narejen index popisa rojstev na Vrhniki. 45 priimek Zajc rojenih Od 1745 naprej bi bilo potrebno zgradit rodovnik - kdaj kasneje. Tako, da veš, da je domače ime ostalo od takrat, ko so tu živeli s tem priimkom Zajc Vrhnika Breg in Vas. Zapis v knjigi Nikolaj Gramp, žena Ana Skodlar poroč 8.2.1847. Da domače ime obstaja lahko 300 let. 1772 so nastale h številke.
***
Matične knjige na spletu.
župnijo Vrhnika
https://data.matricula-online.eu/de/slovenia/ljubljana/
Vrhnika – nekoč
Leta 1753 je bilo na Vrhniki 226 družin, veste koliko jih je danes?
Bilo je le 38 pravih kmetov in kar 39 čolnarjev
Leta 1802 je bilo žalostno leto, umrlo je kar 111 otrok – zakaj? Bomo izvedeli
Ste vedeli, da je bil prapraded pesnika Dragotina Ketteja Vrhničan čevljar Anton Kette
Le kje na Vrhniki je avstrijski cesar Franc pričakal neapeljskega kralja?
Med najstarejšimi kmečkimi rodovi so bili Jelovški
Cesarica Marija Terezija je leta 1753 s posebnim patentom odredila popis vseh prebivalcev in tako so župniki po farah opravili popise. Lepo in iz tega izvemo lahko marsikaj. Takrat je na Vrhniki živelo 1401 ljudi in le 6 procentov je bilo starih nad 50 let. Ja, umirali so zgodaj, je pa v fari tedaj živelo več moških kot žensk. Le tri leta za tem so popisali tudi vsa posestva in delavce. Vrhnika je takrat imela 38 pravih kmetov in 178 poddružnikov in bajtarjev. Vrhnika je imela še pet gostilničarjev, pet krojačev, šest čevljarjev, pet mlinarjev, dva krznarja, dva ključavničarja, dva tesarja, dva tkavca, in po en branjevec, starinar, kuhar, mesar, sodar, krovec, barvar, kovač in sodni sluga in kar 39 čolnarjev.
Nekako med najstarejšimi kmečkimi rodovi so bili Jelovški. Eno hišo so imeli ob vaškem potoku, drugo pa „na grabnu“ in zato so rekli hišo „pri Grabenčanu“. Zadnji moški potomec prvega rodu, ki je umrl leta 1927 je bil Gabrijel Jelovšek, dolgoletni vrhniški župan. Njihov rod je bil precej močan in okoli leta 1700 so sezidali ob potoku mogočno hišo (Ob potoku št. 21). O tej hiši je pisal tudi Ivan Cankar – Zakleti graščini podobna.
Zaradi velike umrljivosti zlasti med mladino bi moralo število prebivalcev stalno padati. Leta 1802 je v enem letu umrlo 145 ljudi, od tega 111 otrok. 77 otrok je umrlo zaradi črnih koz. Se je pa v kraj že takrat naseljevalo vedno več novih ljudi in tako je Vrhnika leta 1821 po končanih francoskih vojnah imela že 1910 prebivalcev.
Veliko je bilo obrtnikov, ki so prišli na Vrhniko in se tukaj oženili. Tako se je leta 1770 poročil na Vrhniki kovaški pomočnik Anton Langenwalter z Bavarskega. Njegovi potomci še danes živijo tukaj ( danes me je klical Janez - potomec in mi dejal, da je bil Anton kar pravi mojster kovaštva in ne samo pomočnik). Tako se leta 1768 na Vrhniki pojavi čevljar Anton Kette, parpraded pesnika Dragotina Ketteja. Živeli so na Stari cesti pri Šuštarčku. Njegov vnuk Filip je bil učitelj in oče pesnika Dragotina.Zanimivo zgodovino je za seboj pustil tudi mesar Pavel Mavsar (Stara cesta 21). Bil je petičen mož in zelo premožen in njegova zgodovina je res obsežna. Morda jo opišem drugič.Spet drugi pa so bili poddružniki, ki so imeli poleg majhnega vrtička navadno še nekaj lazov. Tako so na lastno pest iztrebili Košace in zemljo ob Beli in si napravili laze. Deželski sodnik je leta 1588 dobil nalogo, da laze popiše in oceni, nato so vpisali v urbar.Niso pa bili vsi poddružniki tako premožni. Na Klancu je umrl leta 1798 Matija Pišek, ki je imel poleg žene še tri otroke. Najstarejši je bil star 16. let. Lesena bajta št. 160 (sedaj Na klancu št. je bila na pol podrta. Poleg te je imel še tri laze in imel je dve kravici in telico. Vsa njegova sobna oprava je bila miza, ena postelja, dva lonca in dve lončeni skledi, štirje leseni krožniki , nečke in nekaj lesenih žlic. Nehote se človek spominja na Cankarjevega „Lavrina“ in njegovo sobo, kjer so otroci spali kar na tleh, pokriti s starimi cunjami.Tudi vrhniških poštarjev je bilo kar nekaj. Prva jezdna pošta je odšla leta 1588 iz Ljubljane preko Gorice do Benetk. Prvi poštni odpravnik na Vrhniki je bil sodnik Janez Flah. Njemu je sledil leta 1624 Hieronim Muregger. Najbolj znani saj za nas pa je bil Janez Jakob Hofman. Pri njem je Valvazor leta 1684 poizvedoval o izvoru Bele nad Starim Malnom nad Vrhniko, kjer je Lintvern občasno bruhal vodo. Tu je poštar Hofman ujel mladega „lintverna“ katerega je izbruhala voda. Bila je človeška ribica, ki jo je voda izbruhala na dan. Tukaj naj opozorim, ko sem se pred dnevi pogovarjal s strokovnjakom za krasoslovje Francijem Gabrovškom, da danes še vedno dvomijo o tem zapisu. Več strokovnjakov se je že opredelilo, da Lintvern v sebi nima človeških ribic.? Tukaj bomo pozorni in spremljali, morda pa se enkrat pojavi in potrdi ta zapis Valvazorja.Toliko za enkrat.Sploh ta del Vrhnike - Opekarska in pa Impex je zelo zanimiv. Tukaj je še veliko zgodb za obdelati in zapisati. Pred meseci sem obiskal tudi Jožeta Suhadolnika, ki jih danes šteje že 94 let in veliko ve o zgodovini tega kraja tukaj. Vredno, da se zapiše.
Stavba Impexa je zdaj lepo obnovljena. Notri živijo družine. Nekoč pa je bila to vrhniška imenitna hiša v kateri je (prespal?) ali le počakal v tej hiši (ni točnega podatka) med drugim tudi avstrijski cesar Franc, ko je čakal neapeljskega kralja, da sta skupaj odšla na ljubljanski kongres.
Vir: Rafael Ogrin, časopis Slovenec od leta 1925 do 1930, Zgodovinska kronika leta 1963, arhivi Irena Rossi
Jure Žitko in arhivi Slovenec časopisi 1925 -1930
KRATKE ZGODBE
KRATKA PROZA rokopis 2024/2025
Andrej Grampovčan
Iz zakladnice mladih dni
https://65a6d36bc4152.site123.me/
Poti modrosti
https://65a6d36bc4152.site123.me/
DRUŽINSKO DREVO DRUŽINE GRAMPOVČAN
1. Niko Grampovčan * ~1815, ____, = (1) ~1828, v ____, Jera ____, * 23.02.1817, ____, + __.__.____, ____, = (2) ~1835, v ____, Helena Sivka, * ~1815, ____, + __.__.____, ____. Niko + __.__.____, ____.
Otroci z: Jera ____:
2. i Jurij * 21.04.1829.
Druga generacija
2. Jurij Grampovčan * 21.04.1829, Vrhnika 131, = ~1849, v ____, Ana Skodlar, * 25.04.1827, ____, + 22.06.1897, Vrhnika. Jurij + 20.05.1902, ____.
Otroci:
i Marija Grampovčan * 17.11.1849, ____, + __.__.____, ____.
ii Valentin Grampovčan * 11.02.1852, ____, + __.__.____, ____.
3. iii Jurij * 14.04.1854.
iv Anton Grampovčan * 18.12.1856, ____, + 20.12.1856, ____.
v Ivana Grampovčan * 24.12.1856, ____, + 06.06.1938, ____.
vi Anton Grampovčan * 04.06.1859, ____, + 18.02.1905, ____.
vii Nikolaj Grampovčan * 09.11.1862, ____, + 09.12.1862, ____.
viii Neža Grampovčan * 14.12.1864, ____, + __.__.____, ____.
4. ix Andrej * 10.11.1865.
x Matija Grampovčan * 13.02.1868, ____, + 14.02.1923, ____.
xi France Grampovčan * 21.03.1870, Vrhnika 131, + __.__.____, ____.
Tretja generacija
3. Jurij Grampovčan * 14.04.1854, ____, = ~1895, v ____, Uršula Stržinar, * 20.09.1855, ____, + __.__.1934, ____. Jurij + 21.05.1931, ____.
Otroci:
i Ana Grampovčan * 23.07.1896, ____, + __.__.1974, ____.
5. ii Janko * 21.12.1897.
4. Andrej Grampovčan * 10.11.1865, Vrhnika, = 23.06.1903, v Vrhnika, Ivana Žitko, * 11.12.1880, Verd 32, (njena starša: Matija Žitko in Elizabeta Sedmak) + 24.02.1937, Vrhnika. Andrej + 09.07.1923, ____.
Otroci:
i ____ Grampovčan * 17.04.1905, Vrhnika 102, + 17.04.1905, Vrhnika 102.
Četrta generacija
5. Janko Grampovčan * 21.12.1897, ____, = ~1921, v ____, Antonija Baraga, * 06.01.1900, ____, (njena starša: ____ Baraga in ____ ____) + 16.01.1969, ____. Janko + 29.10.1974, ____.
Otroci:
i Janez Grampovčan * 06.08.1922, ____, + 10.06.1985, ____.
6. ii Andrej Jurij * 01.10.1927.
7. iii Marjan * __.__.1935.
8. iv Bronka Sajovic * __.__.1935.
Peta generacija
6. Andrej Jurij Grampovčan * 01.10.1927, ____, = ~1955, v ____, Bernarda Marinčič, * 29.11.1937, ____, (njena starša: ____ Marinčič in ____ ____). Andrej + 16.07.2000, ____.
Otroci:
9. i Andrej * 12.09.1955.
ii Anže Grampovčan * 06.04.1970, ____.
7. Marjan Grampovčan * __.__.1935, ____, = ~1964, v ____, Olga Jereb, * __.__.1937, ____, (njena starša: ____ Jereb in ____ ____). Marjan + __.__.2002, ____.
Otroci:
10. i Tadej * __.__.1965.
ii Maja Grampovčan * __.__.1971, ____.
8. Bronka Sajovic Grampovčan * __.__.1935, ____, = ~1955, v ____, ____ Sajovic, * ~1930, ____, (njegova starša: ____ Sajovic in ____ ____) + __.__.19__, ____.
Otroci:
i Aleš Sajovic * __.__.1956, ____.
Šesta generacija
9. Andrej Grampovčan * 12.09.1955, ____, in ____ Rant, * ~1960, ____, (njena starša: ____ Rant in ____ ____) in ____ Wieser, * ~1965, ____, (njena starša: ____ Wieser in ____ ____).
Otroci z: ____ Rant:
i Kristjan Rant * 02.03.1979, ____.
Otroci z: ____ Wieser:
ii Filip Wieser * 12.02.1992, ____.
10. Tadej Grampovčan * __.__.1965, ____, = ~1990, v ____, Špela _____, * __.__.1967, ____.
Otroci:
i ____ Grampovčan * ~1990, ____.
ii ____ Grampovčan * ~1992, ____.
https://www.geni.com/family-tree/index/6000000021429238530
Otroci z: Jera ____:
2. i Jurij * 21.04.1829.
Druga generacija
2. Jurij Grampovčan * 21.04.1829, Vrhnika 131, = ~1849, v ____, Ana Skodlar, * 25.04.1827, ____, + 22.06.1897, Vrhnika. Jurij + 20.05.1902, ____.
Otroci:
i Marija Grampovčan * 17.11.1849, ____, + __.__.____, ____.
ii Valentin Grampovčan * 11.02.1852, ____, + __.__.____, ____.
3. iii Jurij * 14.04.1854.
iv Anton Grampovčan * 18.12.1856, ____, + 20.12.1856, ____.
v Ivana Grampovčan * 24.12.1856, ____, + 06.06.1938, ____.
vi Anton Grampovčan * 04.06.1859, ____, + 18.02.1905, ____.
vii Nikolaj Grampovčan * 09.11.1862, ____, + 09.12.1862, ____.
viii Neža Grampovčan * 14.12.1864, ____, + __.__.____, ____.
4. ix Andrej * 10.11.1865.
x Matija Grampovčan * 13.02.1868, ____, + 14.02.1923, ____.
xi France Grampovčan * 21.03.1870, Vrhnika 131, + __.__.____, ____.
Tretja generacija
3. Jurij Grampovčan * 14.04.1854, ____, = ~1895, v ____, Uršula Stržinar, * 20.09.1855, ____, + __.__.1934, ____. Jurij + 21.05.1931, ____.
Otroci:
i Ana Grampovčan * 23.07.1896, ____, + __.__.1974, ____.
5. ii Janko * 21.12.1897.
4. Andrej Grampovčan * 10.11.1865, Vrhnika, = 23.06.1903, v Vrhnika, Ivana Žitko, * 11.12.1880, Verd 32, (njena starša: Matija Žitko in Elizabeta Sedmak) + 24.02.1937, Vrhnika. Andrej + 09.07.1923, ____.
Otroci:
i ____ Grampovčan * 17.04.1905, Vrhnika 102, + 17.04.1905, Vrhnika 102.
Četrta generacija
5. Janko Grampovčan * 21.12.1897, ____, = ~1921, v ____, Antonija Baraga, * 06.01.1900, ____, (njena starša: ____ Baraga in ____ ____) + 16.01.1969, ____. Janko + 29.10.1974, ____.
Otroci:
i Janez Grampovčan * 06.08.1922, ____, + 10.06.1985, ____.
6. ii Andrej Jurij * 01.10.1927.
7. iii Marjan * __.__.1935.
8. iv Bronka Sajovic * __.__.1935.
Peta generacija
6. Andrej Jurij Grampovčan * 01.10.1927, ____, = ~1955, v ____, Bernarda Marinčič, * 29.11.1937, ____, (njena starša: ____ Marinčič in ____ ____). Andrej + 16.07.2000, ____.
Otroci:
9. i Andrej * 12.09.1955.
ii Anže Grampovčan * 06.04.1970, ____.
7. Marjan Grampovčan * __.__.1935, ____, = ~1964, v ____, Olga Jereb, * __.__.1937, ____, (njena starša: ____ Jereb in ____ ____). Marjan + __.__.2002, ____.
Otroci:
10. i Tadej * __.__.1965.
ii Maja Grampovčan * __.__.1971, ____.
8. Bronka Sajovic Grampovčan * __.__.1935, ____, = ~1955, v ____, ____ Sajovic, * ~1930, ____, (njegova starša: ____ Sajovic in ____ ____) + __.__.19__, ____.
Otroci:
i Aleš Sajovic * __.__.1956, ____.
Šesta generacija
9. Andrej Grampovčan * 12.09.1955, ____, in ____ Rant, * ~1960, ____, (njena starša: ____ Rant in ____ ____) in ____ Wieser, * ~1965, ____, (njena starša: ____ Wieser in ____ ____).
Otroci z: ____ Rant:
i Kristjan Rant * 02.03.1979, ____.
Otroci z: ____ Wieser:
ii Filip Wieser * 12.02.1992, ____.
10. Tadej Grampovčan * __.__.1965, ____, = ~1990, v ____, Špela _____, * __.__.1967, ____.
Otroci:
i ____ Grampovčan * ~1990, ____.
ii ____ Grampovčan * ~1992, ____.
https://www.geni.com/family-tree/index/6000000021429238530
Grampovčanova ulica v Ljubljani
GRAMPOVČANOVA ULICA
----
Drevesa / Časopis slovenskega rodoslovnega društva
Letnik 16 / Številka 2 / Junij 2009
Desna stran
Stara cesta 12
Lastniki :
1824, 1838 Nikolaj(K) Grampovčan,
1879, 1890 Jurij Grampovčan
1934 Ivana Grampovčan
Stara cesta 14 Ivana Grampovčan
Stara cesta 16 Ivana Grampovčan
Drugi največji posestnik na Stari cesti je bila Ivana Grampovčan ,vdova trgovca Andreja Grampovčana, ki je imela leta 1934 v lasti Grampovčanovo, Maurijevo, Sikytovo hišo.
***
Vrhnika sobivanje bogatih in revnih
V zibki časa, od praznih jutranjih ur do zvezdnatega mraka, je denar tkal svojo zgodbo, neprecenljivo vlogo med ljudmi. Razlike so bile očitne, med tistimi z napolnjenimi žepi in tistimi, ki so se borili za vsak kovanec. V Vrhniki, kjer se zgodovina prepleta s sočutjem in lakoto, nosijo ulice v Ljubljani še danes imena tistih, ki so krojili usodo kraja.
In čeprav odideš iz Vrhnike, ti ostanejo v glavi besede, ki prihajajo iz spomina, da ti spet zaigra srce v mehkem domotožju po njej. O Vrhnika ta prečuden kraj.
Pod svetlobo sonca in sencami časa so se rojevale družine, ki so nosile na svojih plečih bremena preteklosti in upanja prihodnosti. Med njimi, kot sončni žarki med sivimi oblaki, so se vzpenjale družine Kotnik, Marolt, Pišler, Galle, Pollak, Lenarčič, Jelovšek, Grampovčan in drugi. Vsaka je vpletala svoje niti v tkivo kraja, skozi podjetništvo, politiko ali filantropijo.
V kotu spomina stoji družina Kotnik, veleposestniška in tovarniška, ki je svoj pečat vtisnila v zemljo Verd in okoliške kraje. Njihov vpliv se je širil skozi čas, prek podjetij in kmetijskih posestev. Enako močan je bil dotik družine Marolt, ki je svoje srce izlivala v zdravstveno oskrbo in socialni razvoj.
A med zlatimi kovanci in zvenečimi besedami je bila tudi druga plat, plat revnih in njihovih bojev. V senci bogatih je živela družina Cankar, na klancu siromakov, kjer so bile sanje iz blata in upanje iz pepela. Medtem ko so bogati kovali načrte in priložnosti, so se revni borili z ovirami in zavezami usode.
Razkošje in beda, kot dve sestri, sta plesali skozi ulice Vrhnike, vsaka s svojo melodijo. In med zvezdami so se razlegali glasovi bogatih, polni smeha in upanja, medtem ko so revni tiho šepetali med seboj, polni strahu in hrepenenja.
Vendar v tem labirintu družbenih vezi in miselnosti, med soncem in sencami, se razpira pomembnost razumevanja, ne le razlik, temveč tudi podobnosti med bogatimi in revnimi. V vsakem srcu Vrhnike, ne glede na barvo kože ali debelino denarnice, bije utrip življenja, ki ga ni mogoče zamenjati z nobenim bogastvom tega sveta.
Rodbina Kotnik je bila veleposestniška in tovarniška družina iz Verda pri Vrhniki. Franc Kotnik starejši, inženir, podjetnik in lastnik kmetijskega posestva (1828, Verd – 1890, Verd). Franc Kotnik mlajši, podjetnik in lastnik kmetijskega posestva (1871, Verd – 1891, Verd). Karel Kotnik, podjetnik in lastnik kmetijskega posestva (1875, Verd – 1910, Verd).
Rodbina Marolt je bila veleposestniška družina. Dr. Janko Marolt, slovenski zdravnik, veleposestnik in dolgoletni župan Občine Vrhnika iz Verda pri Vrhniki. V tem času je dal sezidati 6 šol v vaseh občine. Kupil je hišo in jo preuredil v občinsko ubožnico. Da bi pomagal prebivalstvu, je ustanovil občinsko hranilnico, ki je pod njegovim vodstvom in nadzorstvom uspešno delovala. Poleg tega je kupil hišo, kjer so v preurejenih stanovanjih živeli uslužbenci hranilnice in še drugi. Dr. Marolt je bil pri 44 letih okrožni zdravnik in priljubljen med vsemi sloji. Do upokojitve je bil zdravnik Okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani. Bil je zvest privrženec Koroščeve Slovenske ljudske stranke (SLS) in do njenega razpusta januarja 1929 tudi predsednik krajevne strankine organizacije na Vrhniki.
Rodbina Pišler iz Stare ceste na Vrhniki, veleposestniška in tovarniška družina (tovarna smrekovega olja).
Rodbina Gale, veleposestniška družina. Franc Galle je bil veleposestnik, trgovec, tovarnar ... Trojice na Vrhniki (1851, Stara Vrhnika – 1930, Vrhnika), postavil je hidroelektrarno Bistra, 1826 odkupil posest nekdanjega samostana v Bistri.
Karel Pollak, poslovnež in industrialec, deloval na Vrhniki, kupil staro usnjarno na Vrhniki (1853, Kranj – 1937, Ljubljana).
Josip Lenarčič, veleposestnik, politik, industrialec in priznan gospodarski strokovnjak (1856, Vrhnika – 1939, Vrhnika).
Viktor Gabrijel Jelovšek, poslovnež, politik, mecen (1858, Vrhnika – 1927, Vrhnika).
Andrej Grampovčan, bogati trgovec iz Vrhnike, Stara cesta, lastnik več nepremičnin.
Milan Lenarčič, je bil leta 1945 eden najbogatejših Slovencev. Rodil se je v Verdu pri Vrhniki, oče je bil Josip Lenarčič, mama pa Ana Lenarčič, roj. Kotnik. Kotnikovi so imeli v Verdu opekarno in tovarno parketov. Imela sta dva otroka, Milana (1884–1949) in Zoro (1882–1960). Milan je na Dunaju končal univerzo in postal strojni inženir.
V življenju vsak korak je melodija, ki jo ustvarjajo tisti, ki se z njo igrajo. Bogati plesoče sledijo svojim notam, prepričani, da so mojstri orkestracije lastne usode. Revnim je ta pesem tuja, saj verjamejo, da so zgolj poslušalci, ujeti v tok življenja, ki ga ne morejo dirigirati.
Igra denarja je kot gledališče, kjer bogati plešejo v upanju na zmago, medtem ko revni le upajo, da ne bodo izgubili. Zavezani bogastvu, bogati prepletajo niti svoje prihodnosti, medtem ko si revni zgolj želijo, da bi imeli to bogastvo.
Pozornost bogatih je usmerjena v svetlobo priložnosti, medtem ko revni tavajo v senci ovir. Občudovanje bogatih je kot očarljiva melodija, ki jo poslušajo, medtem ko zamerijo tistim, ki so na odru uspeha.
V družbi uspešnih in optimističnih se bogati počutijo domače, medtem ko se revni zatekajo k tistim, ki delijo njihovo temo. Reklamo bogati vidijo kot orodje, revni pa kot prevaro.
Bogati so večji od svojih problemov, sprejemajo izzive z odprtimi rokami, medtem ko revni v svojih težavah vidijo večje kot so sami. Bogati se odločajo za plačilo po rezultatu, medtem ko revni čakajo na vsak minutičen cent.
Misli bogatih so kot odprta knjiga, kjer ni strahu pred zmedi misli. Revni živijo v svetu črno-bele logike, kjer je vse ali nič.
Bogati merijo svojo vrednost skozi neto premoženje, medtem ko se revni ukvarjajo s svojim zaslužkom. Upravljanje denarja je umetnost bogatih, medtem ko revni izgubijo nit v množici računov.
Bogati se odločijo, da denar dela zanje, medtem ko revni delajo za denar. Strah bogate ne ustavi, ampak jih le spodbudi k večjemu dosežku, medtem ko se revni pred strahom skrijejo.
Nenehno učenje in rast sta kot vodnjak znanja, iz katerega bogati vedno črpajo, medtem ko se revni ustavijo na obali, prepričani, da so dosegli svoj cilj.
Danes živita na Stari cesti dve družini Grampovčanova, Mihevčeva, ki imata svoje korenine v svojih hišah vsaj od leta 1824. Podobno velja za Kunstlejjevo hišo.
LJUBLJANSKE ULICE – MESTNA OBČINA LJUBLJANA
GRAMPOVČANOVA ULICA se imenuje po trgovcu Andreju Grampovčanu
https://www.google.si/maps/@46.0462918,14.4587724,17z
Vrhniška Muzka
slovenski kitarist Mijo Popovič, član hard rock skupine Grive, po odselitvi iz Vrhnike tudi član hard rock skupine Pomaranča
https://rateyourmusic.com/artist/grive
Mala plošča hard rock skupine GRIVE - Roker/Krvnik.
Skupina GRIVA nastala 1966. Bobni Stane Fefer, solo kitara Edo Pišler, Jani Poropat bas kitara, Janez Koderman ritem kitara, Tone Krašovec vokal.
Založba dsq, številka plošče P'78(91078). Glasba Mijo Popovič, vokal Tone Krašovec. Stran A-ROKER, B-KRVNIK
https://www.youtube.com/watch?v=ad_3JRy6Jpw
skupina POMARANČA iz Škofje Loke
https://www.youtube.com/watch?v=Ehang_T2QQ8
skupina Tarantele pozneje skupina MRK
rock v 70. na Vrhniki
Cveto Mole, Elo Mihevc, Stane Zalar, Lado Horvat - Lac, Jože Jerina, Žarko Prinčič - Fefo in Milan Selan.
https://www.mojaobcina.si/e_izdaje/vrhnika/Nas_casopis_498_november_2021_light..pdf
vrhniška rock'n'roll skupina Hic et nunc
Hic et nunc Hic et nunc veljajo za ene izmed začetnikov garažnega rock 'n' roll preporoda, ki se je v Sloveniji zgodil na začetku devetdesetih. Skupino so leta 1990 na Vrhniki ustanovili: basist Tomi Popit, kitarista Andrej Fir in Bernard
https://old.delo.si/kultura/ustvarjalna-glasbena-vztrajnost.html
skupina Drajtšponarji
http://drajtsponarji.blogspot.com/
Moja muzka
The Eagles, my band. During the time when I was a student. This music has always been close to me and is still with me today. I was sending texts. Received replies that they are defenders of original music. Nevermind.
NICK CAVE / pošijljal tekste preko Internta
Kličejo me Divja vrtnica
They call me The Wild Rose
Ampak moje ime je bilo Elisa Day
But my name was Elisa Day
Zakaj me tako kličejo, ne vem
Why they call me it I do not know
Ker moje ime je bilo Elisa Day
For my name was Elisa DayOd prvega dne, ko sem jo videl, sem vedel, da je ona prava
From the first day I saw her I knew she was the one
Strmela je v moje oči in se nasmehnila
She stared in my eyes and smiled
Kajti njene ustnice so bile barve vrtnic
For her lips were the colour of the roses
To je raslo po reki, vse krvavo in divje
That grew down the river, all bloody and wildKo je potrkal na moja vrata in vstopil v sobo
When he knocked on my door and entered the room
Moj trepet je popustil v njegovem zanesljivem objemu
My trembling subsided in his sure embrace
Bil bi moj prvi mož in to s skrbno roko
He would be my first man, and with a careful hand
Obrisal mi je solze, ki so tekle po obrazu
He wiped at the tears that ran down my faceKličejo me Divja vrtnica
They call me The Wild Rose
Ampak moje ime je bilo Elisa Day
But my name was Elisa Day
Zakaj me tako kličejo, ne vem
Why they call me that I do not know
Ker moje ime je bilo Elisa Day
For my name was Elisa DayDrugi dan sem ji prinesel rožo
On the second day I brought her a flower
Bila je lepša od vseh žensk, kar sem jih videl
She was more beautiful than any woman I'd seen
Rekel sem: "Ali veš, kje rastejo divje vrtnice
I said, "Do you know where the wild roses grow
Tako sladko in škrlatno in brezplačno?"
So sweet and scarlet and free?"Drugi dan je prišel z eno samo rdečo vrtnico
On the second day he came with a single red rose
Rekel je: "Mi boš dal svojo izgubo in svojo žalost"
He said "Will you give me your loss and your sorrow"
Odkimala sem z glavo, ko sem ležala na postelji
I nodded my head, as I lay on the bed
"Če ti pokažem vrtnice, boš sledil?"
"If I show you the roses, will you follow?"Kličejo me Divja vrtnica
They call me The Wild Rose
Ampak moje ime je bilo Elisa Day
But my name was Elisa Day
Zakaj me tako kličejo, ne vem
Why they call me that I do not know
Ker moje ime je bilo Elisa Day
For my name was Elisa DayTretji dan me je odpeljal do reke
On the third day he took me to the river
Pokazal mi je vrtnice in poljubila sva se
He showed me the roses and we kissed
In zadnja stvar, ki sem jo slišala, je bila zamrmrana beseda
And the last thing I heard was a muttered word
Ko je klečal nad menoj s kamnom v pesti
As he knelt above me with a rock in his fistZadnji dan sem jo peljal tja, kjer rastejo divje vrtnice
On the last day I took her where the wild roses grow
In ležala je na bregu, veter lahek kot tat
And she lay on the bank, the wind light as a thief
In poljubil sem jo v slovo, rekel: "Vsa lepota mora umreti"
And I kissed her goodbye, said, "All beauty must die"
In sem ji posodil vrtnico med zobe
And I lent down and planted a rose 'tween her teethKličejo me Divja vrtnica
They call me The Wild Rose
Ampak moje ime je bilo Elisa Day
But my name was Elisa Day
Zakaj me tako kličejo, ne vem
Why they call me that I do not know
Ker moje ime je bilo Elisa Day
For my name was Elisa Day
Ime mi je bilo Elisa Day
My name was Elisa Day
Ker moje ime je bilo Elisa Day
For my name was Elisa Day
ZALOŽNIŠTVO
BORZA HUMORJA ROGAŠKA SLATINA 1995, 1997
| Aritas-satirA: Aritas Memorias - Večer slovenskega aforizma in epigrama Aforizme in epigrame iz kataloga Aritas 2001 bosta brala: Igor Habjan, igralec Zvone Nagode, igralec Uvodni nagovor: Dejan Sluga, direktor Centra za sodobno fotografijo - Photon Jože Čakš, župan Občine Šmarje pri Jelšah Ob tej priložnosti si lahko v Photonu ogledate razstavo: Odvodi fotografije /1969-2008/ Stane Jagodič Razstava bo odprta do 10. januarja 2014. Kustos razstave: Miha Colner, umetnostni zgodovinar Avtorji aforizmov in epigramov iz kataloga Aritas 2001: Antič Ivo, Brumen Niko, Cjuha Mitja, Cimerman Ivan, Cundrič Valentin, Fridauer Milan, Grampovčan Andrej, Ivanovič Irena, Jagodič Stane, Kralj Jure, Kuralt Boris, Kuzma Dušan, Lipnik Marko, Logar Matija, Mastnak Jože, Mirčić Zoran, Motoh Jože, Petan Žarko, Petelin Jože, Pipan Janez, Reščič Dominique, Škorjak Boštjan, Škrubej Zlatko, Volarič Jože, Škrubej Zlatko Pobudnika prireditve: Ivo Cimerman, literat Stane Jagodič, vizualni ustvarjalec Prijazno vabljeni na prireditev, na kateri bomo z rujnim vincem iz šmarske kleti nazdravili slovenski satiri in humorju. << nazaj |
PASJE ŽIVLJENJE
8.2.1997
Čas okrog pusta. Zunaj je sneg. Hladno je. Na pragu mojih vrat črni pomladni cvet. Malo čez 20 let jih ima. Kdo bi si mislil, da bo še kaka mlada punca potrkala na moja vrata. Moje hladno srce se ponovno prebuja. Mlada črna punca prosi za sobo. »Veš, sem na cesti. Ponavljam letnik. Sem v hudi stiski,« pove. Spomnim se na pesem.: «Po mestu se sprehajam, poglede v očeh razdajam. Oči božajo oči, razum v meni nori, tišina v meni kriči. Ona, prikupna madona pa se le smeji in pleše svoj ples. Me zapelje z iskrivimi očmi, da v meni vse kriči, a časa ni in ni besed; kdo si, kaj si, kam greš, kaj počneš. Čas času - naglica zgodba samo pravljica. In že je ni, prodajalko uličnih strasti in moja vprašanja čakajo nov dan.«
V spominu se mi prikaže star film iz študentskih let. Slike moje drage. Oh ti spomini. Ne samo danes, vsak dan čakajo kot ptički na vejah v drevesni krošnji in delajo samomore v deroči reki časa, ki teče proti izlivu. So kot utopljenci, ki ne hlastajo več za zrakom in ne kričijo. Ostal sem sam svoj grobar brez pogrebcev in še poslednjič jim kričim: slava jim, Amen, bili so včeraj, odšli so za zmeraj, brez grobov in spominskih plošč. Ko umrejo spomini se rojevajo nove sanje. So besede na mojem porumenelem papirju.
Moji pogledi kot bliski preletijo njene oči in noge. Nosi hlače, kot moja bivša. Velike temne oči so zamišljene, molčijo in čakajo na moj odgovor. Ko zagledam njene hlače, se moji spomini spet prebudijo. Morda pa je prinesla novo luč upanja in konec pasjega življenja?
Morda ne bom več moral brisal prahu samote po omarah spominov in solze v očeh ne bodo več govorile; bil si čuden že kot otrok, drugi so se smejali, a tebi je šlo samo na jok. Jok in smeh in smeh in jok, kot sonce in dež, dva utripa, ki delita čas?
Morda boš ti moj sladki angel, ki ti bom govoril, da so moje oči danes le razbita ogledala, skozi katera gleda ranjena duša, ovita s spomini in s slikami, ki se pogovarjajo le s tišino?
Morda boš prisluhnila moji pesmi:« Kje si? Slušalka v roki, številke kličejo. Zvoni…klic tišino budi, a tvoj glas molči. Tebe pa ni. Čakava ujeta na pragu pomladi: kot Romeo in Julija, kot Adam in Eva, kot Jin in Yang, kot srcu srcu, bang bang. Pomlad v potokih žubori, ljubezen v očeh cveti. A tebe ni …«
Spoznal sem, da sem še vedno ujetnik preteklosti in da je prav, da se spustim v dolino tišine in poiščem tišino v sebi. Razmišljam, kaj naj storim. Ne morem ji odreči. Privolim, da se vseli v sobico mojega sina, ki je odšel skupaj z mamo drugam. Vso noč nisem mogel zatisniti oči. Buden sem razmišljal do jutra. V glavi so se mi podile misli, da bi jo poljubil na njene plašne oči, da jo pomirim. Vendar moj razum je rekel ne. Morda ji bom povedal ob odhodu in se bo sladko nasmejala in rekla: «Oh ti moški zrelih let …« In odšla bo, kot je že vsaka do sedaj po svojih poteh.
NBC TV Leno Tonight show
I don’t know if you read this, but, once upon a time for 1995, 1996, I e-mail to communicate with J.Leno, which is now a pensioner. But those times have been something special for me ... So much laughter, so many crazy jokes in one month ... Unfortunately, I then had severe problems with their eyes, but it is happening all this ... Today, unfortunately, does not have the possibility to watch NBC TV, but I see on the Internet ...
Andrej Grampovčan GYLAN, Ljubljana, Slovenija, EU
Revija Mladina 2.7.1991
PD VRHNIKA
- PLANINSKO DRUŠTVO VRHNIKA
Tržaška cesta 11
1360 Vrhnika - 040/480-366
- pdvrhnika@gmail.com
Zgodovina
PD Vrhnika je nastalo v letu 1960, t.j. v času ko so se razmere po vojni počasi normalizirale in se je začela upoštevati ljudska iniciativa. Približno v tem času so nastala tudi druga društva. PD ni nastalo z dekretom neke politične stranke ali po ukazu nekega oblastnika. Društva, ki so nastala na tak način, so bila kratkega diha.
Planinsko društvo je nastalo iz potrebe po druženju vseh vrst ljudi, iz skupnih interesov, iz prastarega navdušenja Slovencev nad gorami. Če tega ne bi bilo, ne bi bilo niti vrhunskih alpinistov, ki se podajajo na najvišje gore sveta predvsem zaradi takega odnosa do gora. Naš namen ni odvzeti kateremu koli obstoječemu društvu ali organizaciji njegovo ali njeno področje dela ali celo članstva.
Poslanstvo našega društva je predvsem v ¨dograjevanju¨ samega sebe. Človek je odprto bitje, je bitje možnosti, med katerimi lahko izbira in sebi ter vrstnikom pripravlja ugodnejše pogoje za lastno izpopolnjevanje. Drug od drugega lahko dobivamo moralno pomoč in spodbude. Nekateri so dejavnejši, marljivejši in uspešnejši, gredo pred drugim in vlečejo druge pred sabo. Tako tudi ti postanejo aktivnejši, samozavestnejši in ustvarjalnejši. Menim, da je tudi PD Vrhnika tako društvo, ki vzpodbuja ljudi k dejavnejšemu življenju, in želim mu, da bi tako tudi ostalo.
PD Vrhnika je organizirana tako, da čim večji krog ljudi najde v njem svoje interese. V ta namen je znotraj društva več sekcij, odsekov in skupin, ki so dejavni predvsem v osnovni šoli in alpinizmu. Število članov PD Vrhnika se je od ustanovitve spreminjalo. V nekaterih obdobjih je imelo društvo več članov, kot jih ima danes. Menim da to ni posledica našega slabega dela, ampak je bolj odsev odprtosti družbe za razne dejavnosti. Mnogi ljudje so našli možnost svojega izpopolnjevanja na drugih področjih. Vendar se uspešnost ne meri samo po številu članov, ampak predvsem po njihovi aktivnosti. Številnih naših pohodov so se udeležili ljudje, ki niso naši člani.
S toliko uspešnimi akcijami, kot jih je izpeljalo PD Vrhnika, se lahko pohvali le malokatero društvo na Vrhniki.
Besedilo je povzeto iz brošure, ki je izšla ob 40 letnici društva, spisal je pa tedanji predsednik PD Vrhnika, Jože Šušteršič
***
Alpinistični odsek – Planinsko Društvo Vrhnika
https://www.pd-vrhnika.si/alpinisticni-odsek/
Najemnik: Robi Sukič
Telefon: 040/848-442
E-pošta: info@planina-vrhnika.si
Kamera 1 Kamera 2
Koča na Planini je odprta od srede do nedelje.
| od 16. oktobra do 31. marca: Ponedeljek in torek zaprto. sreda – petek: 9:00 – 18:00 sobota, nedelja, prazniki: 8:00 – 18:00 | od 1. aprila do 15. oktobra: Ponedeljek in torek zaprto. sreda – petek: 9:00 – 20:00 sobota, nedelja, prazniki: 8:00 – 20:00 |
oče Andrej Jurij Grampovčan
napisal Andrej Grampovčan
Vrhnika, na veliki četrtek 10. aprila 1941. Popoldan in v petek skoraj ves dan je bilo na Vrhniki brezvladje. Bivša jugoslovanska vojska se je umaknila, žandarji se niso upali nikamor, oblasti ni bilo več. Ljudje so bili zbegani in niso vedeli, kaj bo. Veselili so se konca vojne. Hkrati pa so njihovi občutki bili polni hudih slutenj, kaj jim bo prinesel jutrišnji dan. Prav zaradi teh slabih občutkov, so si preskrbeli moke, sladkorja, masti, olja in drugih dobrin iz natrpanih skladišč v Polakovi tovarni, ki jih je zapustila jugoslovanska vojska. V ljudeh je zavladal nagon po grabežu. Italijanska vojska je prišla na Vrhniko v petek 11.aprila 1941. Najprej so se pojavile okrog Svete Trojice izvidniške patrulje, pozneje pa je prikorakala prva četa pešcev, sledili so biciklisti, motociklisti, tanki in artilerija. Ljudje so dolgi sprevod opazovali nemo in z grenkobo v srcu. Večina vojske je odšlo naprej proti Ljubljani. Pešci so se utrdili pri Sveti Trojici, artilerija v bivši Polakovi tovarni, fašistični oddelki pa v šoli, ki so jo povsem demolirali. Uničeni so bili vsi izdelki otrok, pismeni, risarski in ročna dela. Mnogo knjig je bilo odpeljano na dvorišče, kjer so ji zakurili. Temne slutnje so se v ljudeh vse bolj razraščale. Tujce so gledali mrko, s prikrito jezo. Prva odredba novih oblastnikov je bila ta, da je treba oddati vse orožje in ves material bivše jugoslovanske vojske. Za skrivanje orožje pa je bila zagrožena smrtna kazen. Ljudje so prinašali na italijansko komando vse, kar se ni dalo prikriti. Pojavili so se prvi ovaduhi. Italijani so dobili premalo orožja in municije, da bi se počutili varne.
Ustanovitveni sestanek OF na Vrhniki je bil prve dni julija 1941 v Mihevčevi hiši na Stari cesti. Kakor po drugih mestih je bilo treba tudi na Vrhniki organizirati terenske odbore OF. Na Vrhniki so bili leta 1941 trije terenski odbori : Breg, Vas in Hrib. Kmalu po ustanovitvi Osvobodilne fronte (protiimperialistična fronta) se je začelo na vrhniškem področju čutiti njeno delo. V začetku je bila še slabo organizacijsko povezana. Vsaka skupina je delala zase (komunisti, sokoli, krščanski socialisti, društvo kmečkih fantov in deklet). Italijani so obljubljali lepe nagrade tistemu, ki bi izdal storilce. Tudi v okolici Vrhnike je bilo vloženega kar nekaj napora, da se pridobi ljudi za OF. Tak je bil poskus, da bi Šentjoščane pridobili za OF za ustanovitev podružnice vrhniške Zdravstvene zadruge. Pripravljalni sestanek je bil v Šentjoštu na praznik novega leta 1942. Govorila sta Franc Furlan in dr. Janko Grampovčan. Sestanek ni uspel in ga niso več ponovili. Glavni namen OF je bil, dvigniti ljudstvo proti okupatorju in izgnati nadležnega tujca iz naše dežele in si pridobiti svobodo. Dr. Janko Grampovčan, krščanski socialist, se je ob italijanski okupaciji leta 1941 ves predal svoji domovini in se tako vrgel v boj proti okupatorju. Italijani so ga še isto leto postavili pred vojaško sodišče in ga obsodili. Zaprt je bil v zaporih v Kopru, Ferrari, Montefusco v Italiji. V obtožnici ni bil obsojen, zaprt pa je bil zaradi sodelovanja z OF. Njegova otroka zdravnica dr. Bronka Sajovic Grampovčan je bila zaprta po kapitulaciji Italije v nemškem ženskem koncentracijskem taborišču Rawensbruk in je preživela. Taborišče so namreč osvobodili Rusi. Sin Janez Grampovčan je bil tudi zaprt po kapitulaciiji Italije v Gonarsu, na Liparskih otokih in Montefusco v Italiji. Skupaj z očetom sta odšla v Egipt v angleško vojsko.
Po pričevanju očeta Andreja Jurija Grampovčana, sina dr. Janka Grampovčana, je tudi sam kot 16- letnik sodeloval proti okupatorju. Za začetek je razstavil italijanska vojaška vozila ob pokopališču na Vrhniki, ko so Italijani ustrelili tri partizane. V tistem času se je oče mudil v Postojni v Stari vasi pri mamini žlahti, kjer so ga Belogardisti ujeli in skupaj s stricem odpeljali v Trst, kjer so ju prisilili, da so se v italijanski kasarni usposobili za »Jadransko stražo«. Stric je pobegnil z vlakom domov, oče pa pobegniti ni mogel in je odšel skupaj s stražo v Ilirsko Bistrico, kjer je bil sedež Bele garde. Lokacija med Ilirsko Bistrico in Trnovskim gozdom. Nato je dobil 3 dni dopusta in izkoristi priložnost za beg v popolni vojaški opremi na Vrhniko k mami. Med potjo se je na Verdu pri Vrhniki srečal s pripadniki Črne roke, na Vrhniki pa so ga Slovenski četniki aretirali, mu odvzeli orožje in zaprli. Kasneje najde stik s sosedom iz Stare ceste Lenartom Popitom, bratom Franceta Popita, ta pa mu preko brata omogoči vezo s partizani pri Brezovici. Kot partizan je sodeloval v 31. Prešernovi brigadi (Tolmin, Kobarid, Bovec), štab brigade je bil v Starem trgu pri Ložu(Grosuplje, Velike Lašče, Krka, Zagradec). Nato je vstopil v 26. Divizijo, nato v 1. divizijo KNOJ (Ogulin, Buzet, Karlovac, Zagreb).
Po porazu Nemcev in Italijanov v Afriki in po izkrcanju Angležev in Američanov na Siciliji je bila kapitulacija Italije samo še vprašanje časa. Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so Ljubljano zasedli Nemci. Na Vrhniko so Nemci prišli 11. oktobra 1943 iz Mantove v Italiji. Štab 134. grenadirskega polka se je namestil na Vrhniki, bataljone pa so razporedili ob železnici Ljubljana – Postojna.
19. +junija 1949 je Vrhnika doživela procesijo sv. Rešnjega telesa. Kot kaplan je službo leta 1948 nastopil dr. Ivan Merlak. Ko se je po maši začela procesija, so prihrumeli tanki, češ da bodo imeli vojaške vaje. Naročeno je bilo, naj procesija gre po pločniku in odpovedan je bil prvi blagoslov pri gostilni Turšič. Tako je procesija takoj zavila na Idrijsko cesto, kjer tankov ni bilo. Z Idrijske ceste je procesija zavila proti Kožuhovem mlinu in ob potoku nazaj na Staro cesto. Očitno tankisti niso vedeli, kje bo šla procesija in niso ovirali procesijo. Proti koncu pa se je že slišalo hrumenje tankov. Medtem pa so se drugi tanki razporedili po cesti vzdolž cerkve, tako da je bila povsem obkoljena. Ko so ljudje hoteli med tanke čez cesto, je tank udaril naprej, kakor da je želel zmečkati ljudi. Zaradi bučenja tankov in možnih nepredvidljivih dogodkov, se je procesija prekinila, kaplan je odšel v cerkev. Ko je nek oficir to videl, je skočil na vrh stopnic in tank usmeril v cerkev. Ljudje so kričali:«Tank gre v cerkev!« Marsikdo je jokal. Med njimi je bila tudi mati Andreja Grampovčana. Ljudje so se razburjeni, žalostni, objokani vrnili na svoje domove. Zgodba o tankih, ki so šli nad procesijo, se je hitro razširila daleč naokrog in povzročila ogorčenje nad tako izzivalnim in grobim kršenjem verske svobode, ki je bila zagotovljena tudi v takratni jugoslovanski ustavi! Vsaka podoba ima svojega fotografa. Oče Andrej Grampovčan, star 22 let, nekdanji partizan, je ta dogodek ovekovečil s svojim fotografskim aparatom. UDBA njegove umetnosti ni razumela, zato ga je postavila pred sodišče in obsodila na 5 let zapora. Grampovčan se je pritožil, njegovi prošnji so mu ugodili in pribili še 2 leti. Sodbe K-130/50 :«Prvoobtoženi Grampovčan Andrej je fotografiral tudi vojaške objekte in tanke na Vrhniki, ter posnetke hotel v ugodnem trenutku predati sovražniku naše nove družbene ureditve. Izbiranje vohunskih podatkov je treba ovrednotiti s stališča tuje obveščevalne službe, kateri je vsak navidezen še tako lahko dosegljiv podatek, ki pa vzet v celoti, daje sliko, ki predstavlja dejansko stan kaznivega dejanja po členu … » V zaporu je spoznal mnoge znane osebnosti iz našega predvojnega in povojnega življenja, med njimi tudi slavnega slovenskega tolovaja Toneta Haceta. Grampovčan je bil obsojen na zapor s težkim delom : gradil je novo Slovenijo – elektrarne Medvode, kadetsko šolo v Tacnu, mariborsko infrastrukturo.
Dne 23.5.1995 je Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek Opr. Št. IV Kr 96/95 izdalo odločbo Ministrstvu za pravosodje RS o izbrisu sodbe opr. Št. K 130/50 in s tem so bile popravljene krivice iz krivične politične sodbe.
V tistih časih po 2. svetovni vojni, ko še ni bilo demokracije, pa čeprav si bil partizan ne član partije, nisi smel niti sanjati o boljšem življenju v Ameriki, čeprav si tam že imel očeta, ki je nekoč sodeloval za OF. Danes pa kot ilegalni migrant lahko prestopaš državne meje, kršiš zakon o nadzoru državne meje in se ti nič slabega ne zgodi. Zaprosiš za azil, med tem časom živiš pod brezplačno streho, uživaš brezplačno hrano, imaš brezplačno zdravstveno oskrbo, ob prvi priložnosti pa odideš naprej v druge bogatejše države EU.
***
Jure Žitko 24. julij 2023
Vrhnika leta 1949. Napad vojske s tanki JA na vernike in cerkev sv. Pavla. Slugova mama s še dvema ženskama naj bi ustavile tank pred zakristijo. Ta dogodek brez primere se je zapisal v zgodovino, kot brutalen napad na množico vernikov po 2. svetovni vojni, saj so bili slovenski katoličani izpostavljeni prenekateremu ustrahovanju, prav tako je bilo prepovedano javno izpovedovanje vere.
19. junija leta 1949 je Vrhnika doživela procesijo sv. Rešnjega telesa. Domačini so vse lepo pripravili in niti sanjalo se jim ni, da se jim bo ta dan za večno zapisal v spomin, ko je tank JA med drugim tudi topovsko cev usmeril v otroke in matere ( pred oltarjem), ti pa so v obupu kričali in jokali. Ta procesija je še danes v neizbrisanem spominu številnih župljanov, ki so se je udeležili. O tem pričajo spomini Ančke Petkovšek. Njen celoten zapis je objavljen v knjigi dr. Matjaža Ambrožiča. » Lepo je bilo tisto nedeljsko jutro. Stari oče, ata, mama in vsi štirje otroci smo se pripravljali na procesijo sv. Rešnjega telesa. Še ne osemletna Jana je bila v beli oblekici in je že imela v košarici cvetje, ko je vsa objokana pritekla soseda, žena kapetana JA in prosila, naj ostanemo doma, ker se bo zgodilo nekaj hudega. Ni upala povedati in oče se je odločil da vseeno gremo. Med potjo do cerkve nismo opazili ničesar. Po maši smo se zvrstili v procesijo in skozi okno neke hiše na Klisu so gledale tri ženske in se na ves glas krohotale. Kmalu smo vedeli zakaj. Zaslišali smo tanke JA. Prvi blagoslov pred gostilno Turšič je odpadel, ker je bil oltar razdejan. Po tretjem blagoslovu pri Kožuhovih smo se vračali proti cerkvi. Ko smo šli mimo Škoficove in Bricljeve hiše so bili tanki razvrščeni po cesti in zamaskirani z zelenjem. Tanki so nam preprečili pot naprej in postalo nas je strah. Vsak po svoje smo si pomagali, da smo prišli do cerkve. Vsi smo odhiteli v cerkev, kjer se je pred oltarjem trlo otrok, ministrantov in ostalih. Vsi so jokali in klicali mame in očete. Nekdo je zavpil: »Tank gre v cerkev«! Zagledala sem topovsko cev usmerjeno proti oltarju. Menda ne bo sprožil v vse te ljudi in otroke, sem z grozo pomislila. Zdrenjali smo se skozi stranske izhode. Slišala sem Petra Habiča, ki je vedno skrbel za red pri procesiji: » Ljudje božji, ne panike!« Ta klic je povzročil še večji preplah. Okoli mene se je zbralo več deklic in šle smo skupaj po klancu. Na obeh straneh so ležali vojaki s strojnicami, uperjenimi proti nam. Kaj če sprožijo? Na srečo niso. Ko smo prišli do Čempuhove hiše, smo z otroki počakali starše. Veliko ljudi, posebno Verjani, so šli domov skozi Močilnik.«
Vso dogajanje je takrat v objektiv ujel Vrhničan Andrej Grampovčan, še posebno zato, ker je bila njegova mati tudi v procesiji. Filme je odnesel fotografu Tischlerju, da bi jih razvil. Nekaj fotografij so prišle v roke UDBE, ki jih je zaplenila, vendar ne vseh in v bojazni so jih kasneje poslali v inozemstvo. Andrej je bil obsojen na 7 let zaporne kazni, od katere je odsedel 5 let. Novico o tankovskem napadu na procesijo je še isti dan prišla v javnost po zaslugi Janeza Pišlarja z Vrhnike, ki je imel svoj radio oddajnik in je novico o incidentu sporočil Radiu Trst. Ti so že ob 13.00 uri novico poslali v eter. Janez Pišler je v bojazni, da ga bodo odkrili in zaprli, kasneje ilegalno odšel v ZDA.
Ta zgodba predstavlja temen del slovenske povojne zgodovine, ki pa nam lahko pomaga ceniti vrednote, ki jih imamo danes. Pomembno je razumeti in se spominjati takšnih dogodkov, da se iz njih učimo in napredujemo.
Vir: Župnijska cerkev sv. Pavla na Vrhniki / dr. Matjaž Ambrožič/
Za konec še kakšen je bil epilog te zgodbe. Naslednji dan v ponedeljek je bil na Vrhniki sklican množični sestanek. Oficirji so zahtevali, da mora cerkev plačati porabljeno nafto in bencin ker »vaja ni uspela«. Cena je bila 150.000 din (3.000€). Predstavnik cerkve je tako v torek zjutraj odšel na policijsko postajo. Zanimalo jih je ali je bila procesija prijavljena. Odgovor je bil DA. Napoten je bil čez cesto na pogovor s komandantom tankovske brigade, a ga tistega jutra niso sprejeli z odgovorom naj pride pozneje. Župnik je tako odšel v župnišče in na poti v Gradišču pred njegovo hišo srečal Franca Tršarja. Bil je izkušen krščanski mož in mlademu duhovniku je dal nasvet: »Nikar ne hodite več na komando! Cerkev se nikoli ne uklanja.« Tako in res nikoli več ni šel in tudi plačati ni bilo treba nič. Zgodba je tako zaključena in tudi govorilo se o tem ni več. Kdo vse je imel zasluge, da se je poceni odneslo v sporu z JA se nikoli ni izvedelo. Povedati je še treba, ko je novica o zahtevani vsoti plačila prišla med ljudmi so se tudi prenekateri delavci v vrhniški usnjarni organizirali in pričeli zbirati denar.
Take zgodbe imajo po navadi vedno več plati in prav je, da slišimo še druge plati. Anonimni star gospod je potrdil, da se je napad res zgodil in o tem se je govorilo še veliko let kasneje. Kar se tiče gospoda Andreja Grampovčana drži, glede trditve o Janezu Pišlarju (da naj bi on novico sporočil v Trst) dvomi pa, če je bilo vse res. Vojaki niso bili oboroženi in tudi strojnice, ki naj bi bile upirjene v civiliste jih ni bilo. Tudi glede tanka. Prišel naj bi do tretje stopnice višje ne - tako, da tudi tisti stavek, da naj bi top bil usmerjen v oltar verjetno ne drži. Napad je prišel iz civilnih vrst in ne iz vojaških, ker so kasneje bile tudi sankcije v njihovih vrstah prav zaradi tega dogodka. Drugi pričevalec oče sina Bojana Mesca, je povedal, da je tudi on bil v procesiji, da procesija ni potekala po običajni poti ob potoku Bela proti Čempuhovem mlinu, ampak po Kurirski. Starovrhniška bandera je bila nekje v polovici procesije. Kapelica pri Štirn je bila že podrta, ko so šli mimo. Pred Čempuhom je otroke Habičev Peter prestregel in napotil po varnejši poti po gazi do gostilne Kranjc. Tank JA je bil na glavnih cerkvenih stopnicah. Pobudnica akcije JA je bila gospa Fefer, po vojni tudi predsednica ZZB NOB Vrhnika. Poveljujoč kapetan JA pa je bil po temu dogodku poslan v "prekomando".
---
Andrej Grampovčan
- poklic: EKONOMSKI TEHNIK
tajnik KS Vrhnika (1973 - 1980)
Predsednik IO, enota za družbeno pomoč v stanov. gospodarslvu
Turističnega društva Vrhnika
DEMOKRATI SLOVENIJE
Digitalna knjižnica arhiva NČ
https://l.facebook.com/l.php?u=https%3A%2F%2Fwww.dlib.si%2Fresults%2F%3Feuapi%3D1%26query%3D%27keywords%253Dna%25C5%25A1%2520%25C4%258Dasopis%2540OR%2540fts%253Dna%25C5%25A1%2520%25C4%258Dasopis%27%27%26sortDir%3DASC%26sort%3Ddate%26pageSize%3D25%26ftype%3D%25C4%258Dasopisje%26frelation%3DNa%25C5%25A1%2520%25C4%258Dasopis%26fbclid%3DIwZXh0bgNhZW0CMTAAAR2RSpw_2DZ_6V3LDB9EpVhZPXrls1gZ179zV9XRX2owaaKVIfXoRy2Qlxs_aem_bXXG--uHti5dpcc2gtz9iQ&h=AT2HDNWLDke16rrHXC6sbgrH8zHZyGYILnbl0ti2u41Zilhwx8Pi1u3Mw2U4Zagcc2ZCca05N5c1pIqJwBy-njbRn4u6b82KbtKbk0f2qf7BhS9JGfDtiG_F9CEUv17L7Lg54A
VIRI :
Naš časopis: izhaja za občine Vrhnika, Borovnica, Dobrova-Horjul-Polhov Gradec in Brezovica (1973, letnik 1, številka 2)
Članek : Pripovedujejo predsedniki svetov krajevnih skupnosto, Andrej Grampovčan, predsednik sveta KS Vrhnika
Naš časopis: izhaja za občine Vrhnika, Borovnica, Dobrova-Horjul-Polhov Gradec in Brezovica (1975, letnik 3, številka 18)
Članek : Kaj je z vodovodom?
Naš časopis: izhaja za občine Vrhnika, Borovnica, Dobrova-Horjul-Polhov Gradec in Brezovica (1975, letnik 3, številka 19)
Članek : SZDL Priznanja OF
Naš časopis : Številka 3 februar 1975
Statut krajevne skupnosti Vrhnika, predsednik KS Vrhnika Andrej Grampovčan
Nas časopis : priloga (1976, številka 15)
PRAVILNIK O POGOJIH IN MERILIH ZA REŠEVANJE STANOVANJSKIH VPRAŠANJ DELAVCEV ZAPOSLENIH PRI OBČANIH, KI PRI OPRAVLJANJU SAMOSTOJNE DEJAVNOSTI UPORABLJAJO DOPOLNILNO DELO DRUGIH OSEB, Predsednik IO, enota za družbeno pomoč v stanov. gospodarslvu Andrej Grampovčan
Naš časopis: izhaja za občine Vrhnika, Borovnica, Dobrova-Horjul-Polhov Gradec in Brezovica (1977, letnik 5, številka 38)
Gradnja stanovanj v vrhniški občini počasnejša kot to predvideva srednjeročni načrt razvoja, Predsednik KS Vrhnika, tovariš Andrej Grampovčan, je pred praznikom dneva republike, devetim prosilcem izročil ključe solidarnostnih stanovanj Vrhniki, v bloku S-4 v Gradišču.
Nas časopis (1977, letnik 5)
SKRAJŠANO POROČILO O DELU KRAJEVNE SKUPNOSTI VRHNIKA V OBDOBJU 1972 DO 1978 / poročilo sestavila: ANDREJ GRAMPOVČAN, STANE MOLK
Naš časopis : Naš časopis: izhaja za občine Vrhnika, Borovnica, Dobrova-Horjul-Polhov Gradec in Brezovica (1979, letnik 7, številka 48)
Komu je namenjena smrt? Andrej Grampovčan st.
Želel sem si miru in sprehoda, zato sem se namenil peš skozi Močilnik in Retovje, ki krasi to našo DOLINO ŠENTFLORJANSKO. Ves obdan z naravo, ki me je spremljala v tem zimskem času, sem zavil iz Močilnika proti Retovju. Rad se sprehajam tu v tej naravno neoporečni soteski in vedno, ko hodim ob Ljubljanici, postajam in gledam njen tok, ki se izgubi tam nekje na Barju.
Razmišljam, od kod voda prihaja. V mislih imam Cerkniško jezero s svojimi požiralniki, pa potem Planinsko jezero, ki je v tem času čudovito, in zopet njegove skrivnosti podzemlja, po katerem priteče voda izpod mogočnih skal Močilnika in Retovja. Tako me pot počasi pripelje do lesenega mostička, tam globoko v Retovju. Pod njim je jez, čez katerega teče deroča voda.
Hote ali nehote se mora človek na tem mestu ustaviti. Tudi sam se ustavim ter se mirno prepustim razmišljanju, gledajoč vodo pod seboj. Tako sem se hotel nasloniti na ograjo mostu in zadnji hip opazim, da je nekdo ograjo zažagal na večjih koncih tako, da bi mala neprevidnost lahko povzročila nesrečo.
Ugotavljal sem, koliko časa je potreboval tisti, ki je zažagal ograjo mostu. Verjetno deset do dvajset minut, ker je le-ta iz hrastovega lesa. Prav gotovo je bilo to storjeno v mraku. Nisem si na jasnem, zakaj je nekdo to storil. Dobro je, da me zamaknjenost lepote kraja ni spravila v globoka čustva, ker verjetno ne bi opazil, da je ograja zažagana tako, da če bi se kdo naslonil nanjo z neprevidnostjo, bi prav gotovo končal življenje tam v valovih divjega jezu in bi ga deroča reka odnesla proti Verdu, vasici, ki je lahko nam vsem v ponos.
Še enkrat se sprašujem, kdo je mogel to storiti? Komu je namenjena smrt v valovih divje Ljubljanice? Morda meni — ne, mene je obvarovala previdnost, morda mimoidočemu otroku, materi, očetu ali morda zaljubljenemu paru, ki bi se sprehajal v mraku po tem čudovitem našem naravnem parku?
Ali je mogoče, da so med nami tudi taki, ki v času današnjega napredka in stopnji kulture, ki jo imamo, povzročajo taka zločinska dejanja? Naj pomisli tisti, ki je s svojim početjem obsodil nekoga med nami na smrt, ali je v njem še kaj človečnosti, ali je res docela toliko pokvarjen, da namenja gorje drugim?
Želel bi, da se taki in podobni pojavi ne bi več dogajali. Tisti pa, ki mislijo drugače, naj v zlobnih trenutkih svoje narave pomislijo, da ne sodijo med ljudi in našo družbo.
Vse tiste, ki bo vodila ista pot čez leseni most v Retovju, pa opozarjam, naj bodo previdni in naj se ne naslanjajo na ograjo, dokler valovi Ljubljanice ne bodo oprali tega sramotnega madeža.
Naš časopis: izhaja za občine Vrhnika, Borovnica, Dobrova-Horjul-Polhov Gradec in Brezovica (1979, letnik 7, številka 58)
Andrej Grampovčan KS Vrhnika
Naš časopis: izhaja za občine Vrhnika, Borovnica, Dobrova-Horjul-Polhov Gradec in Brezovica (1982, letnik 10, številka 85)
Program dela Turističnega društva Vrhnika v letu 1982, F. O., A. G.
Naš časopis: izhaja za občine Vrhnika, Borovnica, Dobrova-Horjul-Polhov Gradec in Brezovica (1984, letnik 12, številka 117)
Program dela Turističnega društva Vrhnika za leto 1985 / prizadevanja vrhniškega Turističnega društva, da uredijo prijetno izletniško točko le nekaj kilometrov iz Vrhnike že dobivajo pravo podobo. V Starem malnu so prizadevni aktivisti tega društva še v poznih jesenskih dneh hiteli urejati kočo in bivak ob bazenu. Našli smo jih sredi dela in Andrej Grampovčan, tajnik društva je dejal, da želijo v Turističnem društvu kar čimpreje urediti ta prijeten prostor, kamor bodo Vrhničani lahko hodili na piknike in na rekreacijo v naravo.
Naš časopis: izhaja za občine Vrhnika, Borovnica, Dobrova-Horjul-Polhov Gradec in Brezovica (1994, letnik 21, številka 206)
KANDIDATI ZA ČLANE OBČINSKEGA SVETA
ime liste: DEMOKRATI SLOVENIJE
ANDREJ JURIJ GRAMPOVČAN, roj. 01 10 1927, VRHNIKA, STARA CESTA 12 poklic: EKONOMSKI TEHNIK, delo: UPOKOJENEC
oče Andrej Jurij Grampovčan Arhiv Naš časopis
stari oče Dr. Janko Grampovčan PIONIR SLOVENSKEGA LETALSTVA
PIONIRSKO OBDOBJE in 1. SVETOVNA VOJNA
Dr. Janko Grampovčan iz Vrhnike
V avstro-ogrskem letalstvu je bil visok odstotek Slovencev. V letalstvu je bilo med 1600 vojnih pilotov okoli 50 Slovencev, po znanih podatkih pa naj bi jih bilo vsaj 2x toliko.
***
Navihana zgodba po pričevanju pilota. Z dvokrilnim letalom se je vozil proti cerkvenemu stolpu in opazil spodaj mlada dekleta. Večkrat je obkrožil cerkveni stolp, potem pa je padel z letalom na nos pred cerkvijo. Letalsko nesrečo si je prišel ogledat celo avstrijski prestolonaslednik. Letalec pa je zaradi povzročene nesreče pristal v zaporu.
***
Komaj je bil star 17 let in nekaj mesecev, ko je že moral v avstro-ogrski monarhiji v vojsko v 1. svetovni vojni. Imel je srečo, da se je živ prebil skozi viharne čase tistih let. Med letalci, ki so jih po preboju premestili z vzhodnega bojišča, kjer so se zaradi revolucije končali boji z Rusi, na jugovzhodnem bojišču, da bi branili v dvanajsti ofenzivi osvojeni prostor do Piave, je bil tudi narednik Mirko Plehan. Njegovig 56 poletov na vzhodnem bojišču je skrbno vpisanih v pilotsko knjižico, sredi leta 1918 in antantine kontraofenzive pa je odpovedala tudi pedantna avstro-ogrska administracija, zato o njegovih bojnih poletih z letališča Feltre ni znanih podrobnosti. Avgusta 1918 so ga premestili kot učitelja letenja v Celovec.
Med prvimi piloti, ki so stopili v ljubljqansko eskadrilo našteva Plehan še Hirša, Grampovčana, Hauptmana, Kosa, Colnarja, Turka, Kvedra, Skoporca, Ramorja, Pohlina, Novaka, Legata, Pešla itd. Narodni značaj ljubljanske eskadrile se je pokazal tudi na pogrebu Ivana Cankarja 13. Decembra 1918 v Ljubljani; njeni letalci so leteli nad pogrebnim sprevodom in blizu realke odvrgli venec. Ljudje so ga pobrali in položili na krsto največjega slovenskega pisatelja pa tudi poltika, ki je postavil slovenstvo pa tudi jugoslovanstvo na prvo mesto.
Psihično stanje pilotov ob koncu vojne je na lastnem primeru opisal slovenski pilot Janko Grampovčan – Podtrojiški, ki mu je že nekaj mesecev samostojnega letenja v tem času načelo živce. Na pomlad 1918 je moral z nadporočnikom Leom na kurirsko polet iz Lvova v Krakov. Že pred poletom sta se letqalca zadržala v kantini. Med letenjem sta bila divji boj z vetrom. Nad Przemyslom je izvidnik z roko na njegovem ramenu opozoril pilota na več letal iste vrste, kot je bilo njuno. Ko se trčenje že ni bilo mogoče več izogniti, pa sta pilot in izvidnik spoznala, da sta podlegla samoprevari. Kaj je bilo? »Nič dugega,« odgovarja Grampovčabn, «kakor da se je moje letalo zrcalilo v oblakih ob svitu sončne oble.« Ko sta letalca po triurnem poletu pristala na cilju, sta se – kot pred letenjem – znova okrepčala v kantini. Vsi poleti se niso tako srčno končali.
Letalska stotnija Ljubljana
Sprva je imela 5 letal, že decembra 1918 je uspela dobiti dele za približno 100 letal. Razstavljena letala so bila namenjena na fronto in so ob prvevratu ostala na želežniških vagonih. To so bila izvidniška letala EFA, D-3, Brandenburg veliki, Brandenburg mali, Berg in druga. Letalo Brandenburg mali je imelo motor s 100 konjskimi močmi, letelo je s hitrostjo do 150 km na uro. Močnejši je bil veliki Brandemburg, imel je nad 200 konjskih moči in je letel s hitrostjo do 240 km na uro. Letalce je v Šiški zbirqal nadporočnik Žarn. Prvi piloti so bili : Hirš, Grampovčan, Hautman, Kos, Janko Colnar, Ernest Turk, Kveder, Skoporc, Ramor, Pohlih, Novak, Legqat in Pešl. Iz Ajdovščine je v Šiško priletel tudi poročnik Venčeslav Vrtovec, vendar je odšel v samoastan. Prve bojne akcije so piloti opravili na Koroškem 12.1.1919.
https://www.modelarstvo.si/piloti-izvidniki/
Smrt Dr. Janka Grampovčana
Star sem bil 19 let in študiral kemijo v Ljubljani. Stari oče je umrl 29. oktober 1974 star 76 let. Ležal je z odprtimi očmi na svojem kavču v svoji sobi in gledal v strop, kot bi gledal bele oblake na nebu. Ker se za pokojnika spodobi, da ima zaprte oči, mu je oče položil na oči dva kovanca po 50 jugoslovanskih dinarjev. Morda bi živel dalj časa, če bi manj pil in kadil, predno ga je zadela možganska kap, ki mu je pustila posledice, saj je v mladosti veliko telovadil pri Sokolih. Kap mu je prizadeta roka in tudi ustnice so ostale povešene na eni strani. Sam pa se ni veliko trudil, da bi popravil gibljivost roke.
Po predavanjih sem se vrnil na Vrhniko, kjer sta mi starša obvestila o smrti starega očeta. Naročila sta, naj obvestim o smrti strica Marjana, ki je stanoval nedaleč stran. V tistih časih so umrli še ležali na domovih do pogrebov. Tako je bila krsta s pokojnim starim očetom postavljena v mali sobi v pritličju hiše. Pokojnika so prišli kropit bližnji sosedi in vsi tisti, ki so ga poznali. Ponoči pa je bilo tudi organizirano bedenje bližnjih ob krsti. Prišel je dan pogreba, krsta se je zaprla in prenesla na nosilih iz hiše. Pogrebni sprevod se je začel po Stari cesti proti vrhniškemu pokopališču. Bilo je kar veliko ljudi. Na pokopališču je že bila izkopana globoka jama, v katero se je krsta spustila z vrvmi. Od pokojnika smo se poslovili z nageljni. Zaradi žalosti med ljudmi je gledanje v oči nespodobno vedenje na pogrebu. Po pogrebu smo se razšli.
Naslednje dni sta starša pospravila sobo starega očeta, jo počistila in v soba sem se vselil. Za spomin mi je stari oče zapustil rabljeno ročno uro Longines pravokotne oblike, s katero pa sem težave, saj za počeno steklo ure nisem nikjer našel rezervne šipe. Ure nisem več nosil in ostal je nekje pozabljena.
---
ZADNJE BESEDE Dr. Janko Grampovčan
Našel sem svoj prostor v tem svetu,
Odločil sem se, da bom živel srečno,
Vsak dan sem se boril za svoje sanje,
Vedno sem bil iskren, brez laži, prevare.
Mnogi so mi govorili, da ne bom zmogel,
A jaz sem jim pokazal, da sem močnejši.
Sedaj sem na vrhu, zmagovalec,
Dosegel sem vse, kar sem si želel.
Vendar pa nič od tega ni pomembno,
Če sam ne najdeš notranji mir.
Zato prosim, odpustite mi, če sem koga prizadel,
Svoje napake priznavam, se pokesam.
Vzemite me takšnega, kot sem,
Ko bom v grobu počival, brez besed.
Naj živim v spominu kot človek, ki je znal odpustiti,
Naj bo moje življenje zaznamovano z ljubeznijo, ne jezo in sitosti.
Naj bom zgled drugim, da najdejo svoj mir,
Da se izvijejo iz verig, presežejo vir.
Naj bo moj zadnji dih znamenje upanja,
Da je mogoče najti svojo srečo v tem življenju, ne v spanju.
SLOVENSKI DOMOVI
Mi smo gradili v tujini slovenske domove,
hčere in sinovi slovenske matere.
Da bi jezik slovenski ohranili,
da bi naše misli v pesmih odmevale
in zorele, dozorele v naših mladih.
V tujini nihče nas ni ljubil,
bili smo hlapci in bile so dekle,
in rane so nas pekle.
Šli smo v gozdove, v rudnike, na farme,
šli smo v tovarne, delo bilo je težko,
a izgubili se nismo.
Z našim znojem in žulji zgradili smo domove,
z besedo in tiskom besede ohranili,
s Prosveto sejali naš duh,
nismo iskali ne časti ne oblasti.
Ostali smo brez imena,
a sejali semena in rasli, zrasli v hraste zelene.
RIBIŠTVO
Ribiška družina Vrhnika
Sinja Gorica 57, 1360 Vrhnika
T: +386 31 392 706
E: info@rdvrhnika.si
Vseh članov nas je 135. Tradicijo imamo od leta 1955!
Vsak od članov RD Vrhnika se trudi biti uspešen borec v vseh akcijah, ki si jih je prioritetno zastavila naša ribiška družina v boju za čisto in z ribami bogato vodo. Danes ribiči nismo več osamljeni v prizadevanjih za varstvo voda, saj se je tega končno pričela zavedati tudi naša širša skupnost. To veliko skrb v prizadevanju za čisto okolje in vode so vnesle v svoje programe in operativne načrte številne organizacije in društva.
V zadnjem obdobju smo priče izredenemu naporu, da popravimo napake iz preteklosti, da se obnašamo razumneje do narave in njenih danosti. Žal tudi danes nekateri zanemarjajo okolje v vseh oblikah, za njih je pomemben le profit ne glede na posledice, njihovo leporečje pa je navadno na visokem nivoju. Žal smo tudi danes priča marsikateremu pomoru rib v naših vodah, kar je bila redna praksa v prejšnjem stoletju. Samo upamo lahko, da se bosta naša skrb za vode in ribji živelj obrestovala in bodo naši zanamci uživali sadove našega prostovoljnega dela, ki ni bilo nikoli zares cenjeno.
